NE ODHAJA POLETJE
(Danilo Kocjančič- Drago Mislej- Marino Legovič)

Uvod: e, G, A, Cmaj, e, G, A, H7

e   G
Ob večerih še vedno potegne od morja
   A  Cmaj  
in jugo prebira srebrne valove.
E  G 
Lahko bi lovila obrise obzorja,
        A  H7 
poslušala prve večerne glasove.

Še vedno so polne terase poletja,
kozarci so polni hladne omame.
Ljubimci še iščejo topla zavetja,
le tebi ni več za poletje in zame.

 e
Jeijeije-e-e-e
       Cmaj 
Saj veš, da ni res.
        D
Ne odhaja poletje.
        e 
Saj veš, da ni res.

Lahko, da bom sama prespala na plaži,
in zbujala jutro kot glasni galebi.
Morda bom kričala: Nikar mi ne laži!
Na koncu verjel boš samemu sebi.

 A H
Odhajajo tvoje velike obljube,
      E  A
lahko, da bežiš, lahko je izdaja.
     A  H
Počasi pozabljam tvoje poljube.
        E  H7
Odhajaš le ti, a poletje ostaja.

Jeijeije-e-e-e
Saj veš, da ni res.
Ne odhaja poletje.
Saj veš, da ni res.

Odhajaš in brišeš za sabo vse slike.
Lahko, da bežiš, lahko je izdaja.
Počasi pozabljam tvoje dotike.
Odhajaš le ti, a poletje ostaja.

ČEZ BIVJE DOMOV
(Danilo Kocjančič- Drago Mislej- Marino Legovič)

Uvod: E,D,D,A

E
In znova odhajam
čez Bivje domov.
A
Pustim,da mi veter
meša lase,
E
in štejem luči,
ko mimo hite.
A
Korake preštevam
  E   A
čez Bivje domov.

E
In sploh se mi dogaja
G
zadnje dni,
          A
da je mir v moji glavi,
          E
da se nič ne mudi.
D
Lahko, da bo jutri,
D
lahko se zgodi,
A
a danes je danes
in drugega ni.

In znova odhajam
čez Bivje domov.
Pustim,da mi praviš
kako je hudo,
in mi ne verjameš,
da je to le slovo.
Korake preštevam
čez Bivje domov.

      H7   E7
Če čakaš predolgo, je konec noči,
      H7         E7
če čakaš premalo, se nič ne zgodi.
    D   A  E7 
Lahko mi verjameš.
     H7                E7
In vse je preprosto, čeprav se ne zdi
     H7                      E7
in vse ti bo jasno, ko se zdani.
                   D   A  E7
Lahko me objameš.

POčASI SE DANI
(Danilo Kocjančič- Drago Mislej- Marino Legovič)

Uvod: a7, D

                  a7
Počasi se dani.
So to na meni
    D7     
še vedno iste dlani.
               F7
So to še vedno isti
                                            E7
sledovi strast, razmetani med rjuhe
                a7  D7   a7  D7
te čudne noči.

Počasi se dani.
Sem to še vedno
jaz in nisi ti.
Tako preprosto,
da kar zaboli.
Ko razmišljam in čakam,
da noč pobledi.

                  a7
Potem si pravim, saj ni kriv,
F
kriva je ta noč.
G
Spletla je med naju
                 a7
tisti magični obroč.
                  a7
In kar naenkrat sem verjela, da je
F                        G
pravi ta smeh, pustila, da me zgrabi
                a7
tvoj žalosten pogled.

                 D7
Kako me zna speljati,
                a7
kako se spremenim,
                D7
da nimam več poguma,
           E            D7
čeprav se ne bojim.

Počasi se dani.
In jaz ne najdem več
svojih stvari.
Kako naj zbežim
od tvojih lazi.
Oči bom odprla,
morda pa te ni.

LAHKO BI SE ZGODILO
(Danilo Kocjančič- Drago Mislej- Marino Legovič)

Sonce.
In vame se splazi
občutek moči.
Globoko ga vdahnem,
pretegnem kosti.
Se malo počakam,
da se le ne zbudi.

Počasi
odpiram oči.
Počasi, počasi,
da se le ne zbudi

Sonce!
Lahko si oddahnem,
se vedno živim.
Vesela sem vsakič,
ko se zbudim.
Ni ravno spodobno,
da kar odletim.

Počasi
korake lovim.
Počasi, počasi,
da ga ne prebudim.

Lahko bi se zgodilo,
da se hitro obrne,
me k sebi povabi
in rjuhe odgrne.
Lahko bi se zgodilo
in ni pomoči.
Stisnem se k njemu,
zaprem spet oči.
Tako se mi zgodi.

Sonce.
Počakaj se malo,
ne zbujaj ga se.
Ne trkaj na okna,
da oči ne odpre.
Posveti na kratko,
da najdem do vrat.

Počasi korake lovim.
Počasi, počasi,
da se ga ne prebudim.

Lahko bi se zgodilo,
da se hitro obrne,
me k sebi povabi
in rjuhe odgrne.
Lahko bi se zgodilo
in ni pomoči.
Stisnem se k njemu,
zaprem spet oči.
Tako se mi zgodi.

MOŠKI IN ŽENSKA
(Danilo Kocjančič- Drago Mislej- Marino Legovič)

Ženska na sliki se čudno smeji
in on jo objema čez drobna ramena.
Prameni ji skrivajo plahe oči,
pod sliko podpis: Ljubezen je ena.

Moški na sliki se resno drži
in ona ga skrito stiska za roko.
Zadrgnjen ovratnik ga strašno tišči,
kot da bi pravil: Tako se zgodi.

Nihče zares ne ve, kaj je bilo
v tistem smehu.
Morda se je smejala celemu svetu.
Nihče zares ne ve, kaj je želela takrat.
Morda si je želela vsaj se eno pomlad.

Eno taksno pomlad,
kot so včasih cvetele.
Svobodne korake, pesmi vesele.
Eno taksno pomlad,
kot tista pred leti,
ko je pravil, da si upa leteti.
Ko je se pravil, da hoče živeti.

Ženska na sliki se komaj smeji
in on jo objema čez drobna ramena.
V gube nasmeha ji senca beži,
kot da bi rekla: Tako se zgodi.

Moški na sliki kot da bi pravil:
Vsaka mladost je enkrat izgubljena.
Zadrgnjen ovratnik ga strašno tišči
in spodaj podpis: Ljubezen je ena.

Nihče zares ne ve, kaj je bilo
v tistem smehu.
Morda se je smejala celemu svetu.
Nihče zares ne ve, kaj je želela takrat.
Morda si je želela vsaj se eno pomlad.

ZMAJI LETIJO VISOKO
(Danilo Kocjančič- Drago Mislej- Marino Legovič)

Uvod: E, H, A

           E                            H
Si že pozabil ali nočeš priznat,
A                       
takrat si pravil, da bos vedno mlad.
            E                          H
In kot izgubljen si iskal mojo roko,
A
ko si mi pravil:
H                   A
Zmaji letijo visoko.

D, A7, E

          C                  D              A
Si že pozabil ali nočeš priznat.
          C                   D              A
Si že pozabil ali nočeš priznat.

Ti si mi pravil: Meje so v glavi.
Če si res upaš te nihče ne ustavi.
Nikjer ni konca, nebo je globoko.
Poglej kako
Zmaji letijo visoko.

Lahko mi rečeš, da ti je žal,
lahko mi rečeš,
da si lagal.
A sem verjela, se zdaj čutim roko,
ko slišim, da zmaji letijo visoko.

           C                    D            A
Si že pozabil ali nočeš priznat.
            C                    D             H7
Si že pozabil ali nočeš priznat.

        E                
Si že pozabil tisti veter z morja.
        C#                  
Si že pozabil tiste barve neba.
         D#
Si že pozabil klice obzorja,
         C7                            H7
si res kot dolgčas vedno doma.

Si že pozabil ali nočeš priznat.
Si že pozabil ali nočeš priznat.

GLEJ NAPREJ
(Danilo Kocjančič- Drago Mislej- Marino Legovič)

Uvod: D, G7

e
Ti si takšen,
A
ti verjameš,
         D
da je dobro,
            H
če me objameš.
e       
In verjameš,
        A
da pozabim
              D
vse te stvari.

Ko obljubil
si oblake,
vseh poletij
tople korake.
Zdaj sva daleč
in med nama
ni poti.

G
Ni mi žal,
        A             D
da sem te spoznala.
G
Zdaj vsaj vem
      A                D
kaj zares sem iskala.

D
Kaj težiš,
zdaj je končano.
G7
Nič mi ne pomeniš,
je že vse zaigrano.

D
Zberi se,
ozri se malo.
G7
Malo je spominov
za tabo ostalo.
           e      A
Ozri se malo.     
                G7
Hej, hej, hej,
                D
glej naprej.

ON JE PISAL ROMAN
(Danilo Kocjančič- Drago Mislej- Marino Legovič)

Na vrhu hriba, tiste dni,
se skril je daleč od vseh oči.
Lovil besede na strani
in pisal nov roman.

Okrog hodili so ljudje,
a blizu upal si ni nihče.
So rekli, kdo ve kaj mu je,
da piše nov roman.

A on je pisal roman,
da strani so kar letele.
Besede so se zbirale kot ptice.
Bil je veter in sneg.
Noč prekrila je svet,
a on je pisal, kot da mora umret.

Ker on je pisal o njej,
pisal naprej, naprej.

Na koncu jeze in moči
je vrgel kamen na ljudi.
So rekli temu dobro ni,
če piše nov roman.

In so kričali naj gre stran,
da je nevaren in morda pijan.
Naj se pobere kam drugam
in vzame svoj roman.

A on je pisal roman,
da strani so kar letele.
Besede so se zbirale kot ptice.
Bil je veter in sneg.
Noč prekrila je svet,
a on je pisal, kot da mora umret.

Ker on je pisal o njej,
pisal naprej, naprej.

ZNAM ŽIVET (NA TLEH)
(Danilo Kocjančič- Drago Mislej- Marino Legovič)

Uvod: fis, Esus

fis                 
Lahko me žališ in mi lažeš v obraz.
D
Lahko se delaš norca z mojih las.
E
Na moj račun lahko izvabljaš smeh,
D                                               H7
jaz vse prenesem, znam živet na tleh.

Lahko mi rečeš, da sem kot pero,
da me bo veter odpihal v nebo.
Lahko kričiš, da sem kot smrtni greh,
jaz vse prenesem, znam živet na tleh.

fis         
Hej, hej, hej...
Le včasih me zagrabi
                 E
Hej, hej, hej...
in sebe ne spoznam
                  cis
Hej, hej, hej...
da nisem več pri pravi
D
in te čakam
fis
in kar govorim
E
in strašno trpim
                           A
in se za naju bojim.

Lahko mi rečeš, da sem brez krvi,
da v meni ni nobene prave strasti.
Lahko mi praviš o ljubicah vseh,
jaz vse prenesem, znam živet na tleh.

Lahko mi vrata zaloputneš pred nos,
na moj račun lahko poveš kakšen štos.
Lahko prihajaš nabutan ob treh,
jaz vse prenesem, znam živet na tleh.

Hej, hej, hej...
Le včasih me zagrabi
Hej, hej, hej...
in sebe ne spoznam
Hej, hej, hej...
da nisem več pri pravi
in te čakam
in kar govorim
in strašno trpim
in se za naju bojim.

VETER Z JUGA
(Danilo Kocjančič- Drago Mislej- Marino Legovič)

Uvod: e, A, H7, e, e, A, C7, G, H7, e

         e                 h    
Kar naenkrat je obstala:
               A    G
''Nočem umret.
          e                     h
Jaz sem vendar se premlada,
           A    G
hočem živet.''
                              D
On pa je tam kar obstal
                A      
in se je spraševal,
                         C
če je res vsega kriv.
            G                   H7
Pa je rekla, da jo je zvabil
             e
veter z juga.

Kar naenkrat se je zdramil:
''Ne morem verjet.
Saj si žena, saj si mati,
tak je ta svet.''
In ko kričal je za njo,
je že dala slovo
in otrokom poljub.
''Mirno spite, vi ne poznate
vetra z juga.''

G
In so rekli, da je drugačna,
            e
da nikogar skoraj ne pozna.
                         h
In stalno ponavlja vedno iste besede,
C                D
šteje korake.
G
In so rekli, da je prepozno,
                   e
da podnevi veter lovi,
C
ponoči zvezde nabira
       G                     D
in samo govori, samo govori,
Cmaj
beži.

Če bi zmogla, bi mu rekla:
''Tako mi je žal.
Res, verjela sem in hotela,
a me nisi poznal.''
Pa je odšla brez besed,
le en kratek pogled
na domače luči.
In je rekla:''Proč me odpelji,
veter z juga.''

In so rekli, da je drugačna,
da nikogar skoraj ne pozna.
In stalno ponavlja vedno iste besede,
šteje korake.
In so rekli, da je prepozno,
da podnevi veter lovi,
ponoči zvezde nabira
in samo govori, samo govori,
beži.