(Dejan Radičevič, Miha Šalehar - Zvezdan Martič)

V soju luči,
tam, nekje na drugi, lepši strani,
med tisoč ljudmi
čaka, da jo pravi k sebi zmami.

Je laž, da je slepa, ona/sreča,
da izbira med vsemi nami.
Odhaja le k tistim znanim,
ki od vedno so izbrani.

Svet je lepši
v njeni dlani.
Vse vrti se
kot v omami.
On ne vidi,
da vsi zbrani
kartam so svoj znak dodali.

On je stal
on je stal
on je stal
za srečo v vrsti.
On je stal
on je stal
on je stal
za srečo v vrsti.
On je stal,
on je stal
on je stal
mirno stal.

Včasih se zmoti
in obišče drugo stran,
da da jim občutek
da vsak je kdaj od nje izbran.

(Tinkara Kovač -Tinkara Kovač - Tinkara Kovač, Band)

So dnevi, ko bi poletela v nebo
in zakričala na ves glas,
naj vsi se čudijo.
In nad drevesi začutim, da sem kot zmaj,
lahko ujamem oblak, ga ne spustim nazaj.
In pravim si,
da se tu zgodba ne konča.
In pravim ti,

da je prostora za oba.
In pravim si,
da se tu zgodba ne konča.
In pravim ti,
da je prostora za oba.

S tabo bi šla
do obzorja.
S tabo
Na konec morja.
S tabo bi šla
do obzorja.
S tabo
Na konec morja.

Naj dan med prsti spolzi
kot sladoled na plaži.
Ne skrbi, če še sonce
zvrti se v napačno stran.

(Sergej Pobegajlo - Zvezdan Martič - Sergej Pobegajlo)

Ceste je konec
cilj je še daleč
vmes ni ničesar
ljudje odšli so stran.

Midva kot tujca
želja je meja
reka kot morje
med nama vsaj 500 let.

In zdaj
gledam drugo stran
noč kot črni vran
kje je zdaj most.
Ti zdaj
veš da hočem stran
sanjat je zaman
vse kar rabim zdaj je most.
Most ...

Tisoč opek
rek je nešteto
me ne ustavi
niti v temo skrit ponos.

In ko stopim čez vodo
črna noč porumeni
nikdar več ne bo tako
najbolj trden most si ti.

(Danijel Černe - Danijel Černe - Danijel Černe, Tinkara Kovač, Band)

Dan je žalosten
In dež zaliva rdeče strehe
Moje okno
V zraku obviselo je

Blues boža ladje
Ki prihajajo v pristan
Njihove sirene
Lomijo težke oblake

Skozi zavese srca
Sonce posije
Skozi sanje in čas
Mi svoje misli razkrije

Noč padla je
Na objem v moji sobi
V ognju besede
So med nama se hladile
Na prsih tvoja sled
Spal si globoko v meni
Razgrnil si moj svet
Mi pred očmi kot še nikoli

(Sergej Pobegajlo - Zvezdan Martič - Sergej Pobegajlo)

Moja misel k tebi gre.
S stare slike prah obriše, a ne ve,
da še vidim te v naši mladi ulici,
med topoli, kjer takrat si stal le ti.
A tebe ni več.

Zdaj je čas, da pozabim te, ker tebe ne bo več sem,
zdaj je čas, da najdem se, poiščem začetek.
Zdaj je čas, da pozabim te, ker tebe ne bo več sem,
zdaj je čas, da najdem se, v tebi imela sem vse.

Minil od takrat je dolg dan, tih navaden.
Ko te iščem je vse zaman,
drug obraz, drugo mesto, drug naslov,
le topoli pravijo mi, da te ni.
Tebe ni več.

Vse življenje bil si ti
izvor vseh mojih sanj.
Iz dneva v dan ista želja tli,
da vrne se le en dan.

(Tinkara Kovač, Sergej Pobegajlo - Zvezdan Martič - Sergej Pobegajlo)

Sonce rumeno, sonce rumeno,
sonce rumeno v tvojih očeh!

Pravo barvo iskala zaman
v sivem mestu na travi zeleni
in na nebu modri oblaki
takrat zagledala sem – barvo rumeno.

Sonce v očeh
ti sije,
vse v temi je rumeno,
sonce v očeh,
tvojih očeh...

Pravo barvo iskala zaman
na beli skali od ognja rdeči
in pod gozdom sinji valovi
takrat zagledala sem – sonce rumeno.

Včasih pot odpelje te v daljavo
v barve mavrice
vse kar manjka tukaj je rumena le.
Sonce zate sije tudi ponoči
nekaj mi šepeta
le rumena, veš, je barva najina.

(Neno Belan - Zvezdan Martič - Neno Belan, Vedran Križan, Tinkara Kovač, Band)

Jaz
jaz sem drugačna od ljudi
s katerimi zapravljaš dni
rad bi bil boem.

Ker ti,
ti pesmi pišeš v nočeh
verjameš sanjati ni greh
a ne veš,

da mesec moj in mesec tvoj
na istem nebu svetita
med zvezdami se iščeta
na zemlji naju združita.

Ti,
ti si preveč ponosna veš
moderno misliš daleč greš
za tebe ni meja.

A jaz
premagam vsak največji strah
v moji dlani zvezdni prah
začara te.

(Dejan Radičevič, Miha Šalehar - Zvezdan Martič)

Soba prazna v mrak kriči:
V tem življenju smisla ni!
Vse kar znala sta oba
je popila že tema.
Od obljub v glavi se vrti
matere več tukaj ni.
O očetu le sledi
dolge ceste so poti

In sta šla ...

Veter nosil ptice je z neba
čudne pike padale na tla
tu za njiju ni več upanja
zvezana v objemu iz želja

Dim pobarva mu oko
v prazno stegne se z roko.
Čez obraz ji gre spomin
topel, moker sotrpin.
Se še zadnjič stisneta
v kot svoj strah odvržeta.
V kovčku zadnji up leži
pod nogami mraz gori.

In sta šla ...

Veter nosil ptice je z neba
čudne pike padale na tla
tu za njiju ni več upanja
zvezana v objemu iz želja
In sta šla ...

(Tinkara Kovač / Tinkara Kovač / Tinkara Kovač, Band)

Kaj delaš, kaj premišljuješ, kje si,
zakaj te že tako dolgo ni?
Sploh ne vem ali noč brez tebe
prava je noč.
Če si tukaj,
imam še jaz več sreče.
Kdo sedaj posluša tvoje zgodbe,
ki težko jih skrivaš v solzah?
S kom poslušaš petje vetra?
Kdo te boža po laseh?
Ali slišiš kaplje,
ki praskajo po oknih?
Tiktakajo kot trenutki,
ki štejejo čas.
Še pesem ta je popila
kozarec dežja,
da lahko pijana zavriska z menoj v en glas:

Pridi spet,
stopiva v nov svet.
Pridi spet,
naj lunin sij
se zasmeji
v tvojih očeh.

(Tinkara Kovač - Zvezdan Martič - Tinkara Kovač, Band)

Tam daleč stran
včasih še dlje
iskala sem vse
ostal je prazen spomin.

Preko želja
sežem z roko
več od besed
pove zaprto oko.

Takrat zgodaj v tuji deželi
mraz odprl zaprte oči
ni ničesar ostalo v meni
nikjer ni tako.

Nikjer ni več kot tu
kjer sem zdaj
nikjer ni več kot tu
kjer sem zdaj
nikjer ni več.

Tu mi z morja zapiha pozdrave
topel se veter na gori shladi
mladostna ljubezen diši še v travi
tu so spomini tukaj si ti.