Potovanje v Talin na eurosong
od 20. maja do 26. maja 2002

PONEDELJEK

Po celonočnem pakiranju kovčkov- kot ponavadi v zadnjem trenutku- sem še zadnjič pomežiknila morju s Črnega kala tam nekje ob štirih zjutraj, ko si je Koper že počasi mencal oči.
Po postanku na Dunaju v Talin pristanemo ob štirih popoldan. Mesto se mi zdi čudno: kombinacija evropskega voznega parka, sovjetskih, zapuščenih, betonskih stavb, severnjaških, lesenih, praznih hiš in sodobnih, steklenih, poslovnih zgradb.
Na uradnem sprejemu župana v mestni Operi so nas pozdravili s pianistom v fraku s kravjim vzorcem in Elton Johnovskimi očali, ki je v spremljavi orkestra in mozartovsko-simpatične dirigentke soliral motive italijanskih evergreenov. Gejevsko-medijska množica grabi hrano s krožnikov kot da bo jutri konec sveta.
Zvečer pa še krajši sprehod do restavracije za katero so obljubljali v nekem vodiču, da izgleda kot bi vstopil v strip Walta Disneya... strip že, ampak ne v restavraciji... pita iz mikrovalovke in kokakola iz šankomata, stripu pa so bolj podobne te nenavadne, že zelo zgodaj prazne ulice. 

TOREK

Na vhodu v dvorano Saku Surhaal, kjer sem si ogledala vajo Sester, sem prvič v življenju izven letališča doživela strog pregled z metal-detektorji, rentgenom in vsem, kar sodi zraven. Bomo pač varni- le navaditi se bo treba.
Ob pogledu na prizorišče v dvorani mi je takoj postalo jasno kje so prioritete: mix-miza za luč je bila v srediču dvorane, mix-miza za zvok pa nekje v zadnjem desnem kotu. Na koncertih bi bilo prej obratno, to pa je TV spektakel! Oder in računalniška grafika pa impozantno razkošna.
Na sprejemu pri nemškem ambasadorju sem spoznala nekega zagriženega Eurosongovskega fana, ki je Eurosong poznal do te mere, da je celo zame takoj vedel, da sem bila na izboru v Sloveniji nekaj let nazaj s pesmijo Zakaj in s flavto, pa tudi lani s Soncem v očeh.
Danes pa je bilo končno več sreče s sprehodom in večerjo. Tlakovana cesta v presenetljivo dobro ohranjenem srednjeveškem jedru mesta nas je pripeljala do pašte z gamberi in do tiramisuja! WoW!!!
Pred spanjem (v 21 nadstropju steklenega hotela) analitično-učni relax pred MTV-jem. Veliko dreka in mahanja v kamero, a sem pa tja kaj užitnega- en bend s pridihom Pink Floydov, z zasanjanim videospotom: Swan Lee. Ne vem, če so mi všeč, si jih pa zapomnim.

SREDA

Zjutraj najprej krajši sprehod po nakupovalnem centru. Je možno, da 99% žensk v tem mestu nosi natikače za v bazen (ne glede na oblačila in starost)?
Med sprejemom slovenske ambasadorke v našem hotelu se v daljavi zasliši igranje v živo. Hitro se posloviva in zgineva: par konferenčnih dvoran v desno potekajo priprave za »Danski večer« in neznani band igra pol-v živo. Poslušava štiri komade in sva navdušena. Vprašava dansko vodjo delegacije ali so to njihovi predstavniki na Eurosongu. Pravi: »Ne, so pa gostje večera, ki imajo promocijo... pridita jih poslušati kasneje.« »Kako pa je bandu ime?« »Swan Lee.« Neverjetno- svet je res majhen.
»Slovenski večer« RTV-jevcem in Sestram uspe v celoti: klub napolnjen, žur do zore. Pogled na plesišče... pleše približno dvajset zaljubljenih parov, deset razigranih manjših skupinic... a, ja... med njimi so samo tri ženske.
Kasneje se razvije jam-session, med glasbeniki tudi moj basist Anže- toda ko začnejo igrati Ajde da ludujemo in repertoar degradira, pobegneva do Dancev. S pevko Pernille si izmenjava CD-ja, a moj čudežno izgine z mize (upam, da ga je vsaj vzel kakšen vpliven diskograf! ;-). K sreči imam v sobi še enega- si bova dopisovali po mailu in izmenjali mnenja. 

ČETRTEK

Zjutraj, no ja, opoldan, okrog dvanastih se zbudim, vključim mobi in dobim SMS od Zucchera. Piše, da so med potovanjem iz Kopra v Budimpešto v avtu uspešno nadomestili CD od Moby-ja z mojim CD-jem (ki sem mu ga podarila na nočni večerji po njegovem koncertu v Kopru). Menda sta šofer in osebna asistentka posebej hvaležna, ker sta Moby-ja imela že poln kufer.
Na plakatu v Press Centru preberem, da obstaja tudi Birdeurosong. Enkratna ideja: vsaka država predstavi svojega ptiča, strokovna žirija pa v Živalskem vrtu v Talinu (par sto metrov stran od Saku Surhaala) razglasi za zamagovalca tistega, ki najlepše poje. Možno pa je tudi poslušanje petja in glasovanje preko interneta. Takoj tečem in glasujem za našo rdečo čapljo. Popoldne dolge ure pred 'Comentators Briefing' preživim na telefonu: pozdravim člane banda, ki so presenečeni, Barbara Šinigoj pa me povabi na oddajo Radio Live- igranje v živo, pol-akustično, z bandom, iz nekega lokala v Portorožu, za radio Koper- 27. junij. Odlično! Nekaj tednov nazaj je bil v Klubu TriGlav podoben koncert z intervjujem za Radio HIT popoln uspeh.

PETEK

Cel dan v postelji- zapihal je Estonski veter in temperatura ni niti slučajno majska. Prehlad, vročina, vse me boli,... Današnjo generalko sem zahvaljujoč internemu kanalu spremljala kar preko televizije iz sobe. Med dremanjem se zbudim in si iskreno zaželim, da ne bo tako vse do nedelje- sicer pa bo pomenilo, da sem denar za letalsko karto in delež v ta »spremljevalni dopust« delno vrgla stran. Mar bi si kupila raje digitalni foto-aparat!
Domači mi po telefonu sporočijo, da so v nekem časopisu menda napisali, da sem tu namesto Magnificove žene Barbare- ma ja, fuj!
Videospoti z MTV-ja mi krajšajo čas, razmišljam o absurdu: Britney Spears pri neomejenih finančnih sredstvih z dekoltejem do popka stoji na robu Grand Canyona in poje »...nisem dekle in ne še ženska...«, letalski posnetki, razkošje narave... odlično, ampak kaj ima to veze z besedilom. Od nas v Sloveniji pa za par sto jurjev nekateri pričakujejo, da bo vsak videospot kandidat za Oskarja. Kaj če se jaz postavim pred črnokalski prepad in pojem- kot Hajni Blagne? V videu in v glasbi je pomembna ideja- teh pa tudi na MTV-ju primanjkuje.

SOBOTA

Obilne doze zdravil in počutim se malce boljše, ležim do popoldneva, do večera pa bom zbrala dovolj moči, da odpeketam v Saku Surhaal.
Že sem na prizorišču Euro Fešte. Izbor spremljam z odlične pozicije: komentatorska kabina rahlo desno od sredine dvorane, od koder vidim odlično na oder. Med prenosom z vseh strani mrgoli publika in tako bučno skandira imena držav nastopajočih, ploska in kriči, da se cela dvorana kar trese in jo bo vsak čas raztreščilo na milijon kamenčkov. (Točno- barvni kamenčki so letos tudi logotip za Eurosong in pomenijo različne države, različnih velikosti in barv, urejenih v obliki Estonije. Zelo izvirna in domiselna ideja!) Zvrstijo se vsi predstavniki držav, pred vsako so krajši filmčki- sodobne pravljice, od katerih se mi jih par zdi prav imenitnih in celo ganljivih, med TV reklamami si mi v dvorani ogledamo atraktivno plesno točko, ki prikazuje estonske običaje in navade (moje prvotno navdušenje nekoliko zbledi, ko ugotovim, da nastop in celo glasba zelo nevarno dišita po otvoritvi Olimpijskih iger v Sidney-u), sledi glasovanje... Medtem pa jaz ugotavljam, da dvorana vsakič, ko so v igri Ruski nastopajoči -še posebej med glasovanjem-, smrtno utihne. Razlog za to je lahko le eden: dolgoletni ruski jarm v Estoniji, ki se je pretrgal šele leta 1991. Nekaj melodij in nastopov mi po koncu prireditve tudi ostane v spominu- nekatere zaradi izvirnosti, malo takih, ki so pričarale vonj in barve ekzotičnih dežel, od koder prihajajo nastopajoči, veliko pa žal takih, ki so očitni plagiati- med njimi tudi zmagovalna.

NEDELJA

K sreči je odhod nazaj šele opoldan, saj se žur nadaljuje do šestih zjutraj... Talin-Dunaj (kar štiri ure postanka...In ravno ko sva se veselila skorajšnjega odhoda, ugotovitev da še nisva prestavila ure s talinskega na slovenski čas- torej ŠE ena ura čakanja)-Brnik-Koper... No, če sedaj -preden se potopim v globok spanec, doma- upoštevam, da so letošnji gostitelji Eurosong poimenovali »Moderna pravljica«, lahko rečem, da je konec mojega potovanja v to »pravljico« srečen... nove izkušnje, nova spoznanja, širjenje obzorij in ugotovitev, da imam še vedno najraje koncerte in glasbo v živo... ROCK ON!

datum objave . 31.12.2002

Zadnji teden v letu
od 24. decembra do 31. decembra 2002

TOREK

Vstanem ob 6h zjutraj, hitro pakiranje in odhod v Ljubljano, kjer se že ob 10h začne moj neobičajno zgodnje jutranji »aQstični« koncert na eni od tamkajšnjih osnovnih šol. Sprejmejo me lepo in so navdušeni, jaz pa doživim manjši socialni šok, ko ugotovim, da vzdušja šol iz ameriških filmov o Bronxu ni ravno treba iskati čez lužo: (komaj)najstniki v kapucah in z raperskimi kretnjami med mojim nastopom na skrivaj zbežijo v park piti vodko in kaditi travo...in je morda še kaj preprodati. Namesto puščice in zvezkov pa noži in petarde. Hm,... iz šole odidem z veliiiiikim upanjem v prihodnost!
Dan vsaj zaključim veliko bolj prijetno - z večerjo v družinskem krogu in za desert se navdušujem nad super darili, ki mi jih podarijo- očitno me res dobro poznajo!   

SREDA

Ob 13h kosilo pri sorodnikih... za pavzo organizira moj 6-letni bratranec turnir na novi avtopisti. Vsi podivjamo. Ampak prazniki gor al' dol- delo na mojem novem albumu ne čaka in zato se dan konča v snemalnem studiu.

ČETRTEK

Čestitke je treba oddati ne le na pošto, po internetu in preko SMS-jev - danes imam za poslušalce nekaterih obalnih radijskih postaj snemanje mojih novoletnih želja. To pa so predvsem dobra glasba, smeh, sonce, mir in manj pohlepnih in nasilnih ljudi na oblasti širom sveta. 

PETEK

Zvečer se odpeljem do Debelega rtiča, kjer je dobrodelna zabava za otroke iz letovišča RK, ki tam praznujejo zadnje dni tega leta. Lepo, da lahko nekoga s svojim obiskom in petjem razveselim. 

SOBOTA

Dan začnem z infuzijo limonade in sodom medu za dober glas. Z Andreo ta dan preživiva v studiu. Dokončam besedilo in posnamem vokal za eno pesem za nov album.

NEDELJA

Snemamo še zadnje električne in akustične kitare v tem sessionu s Petrom. Pavza z gurmansko pašto in šopsko solato. Beremo revijo EQ in meni je posebej všeč nasvet producenta Ronnie-ja Rivera (ki pa tako ali tako velja za čisto vsa področja): »Vedno imej odprte oči in napeta ušesa. Vedno obstaja boljša in/ali drugačna pot.« 

PONEDELJEK

Po kratkem nakupu med novoletnimi jelkami in zlatimi kuglami, se tik pred koncem leta odločim, da preživim par uric v bazenu in jacuzzijih. Kaj bo jutri? V bistvu še ne vem… mogoče pa po tolikih letih končno spoznam dedka mraza in se odpeljem s severnimi jeleni na žur na severni tečaj. A najbrž bo bolj realen plan A- odpeljala se bova v Pulo k prijateljem na večerjo in praznovanje ali pa plan B- posebno doživetje! Mixanje na Silvestrovo…

Tinkara: teden brez koncertov, vaj in intervjujev. Andrea: teden brez sestankov, snemanj in oddaj. Avstrija: teden s koncertom Lennyja Kravitza in koncertom Rogerja Watersa, legendarnega Pink Floydovca. Je sploh možno, da se vse to izide? Kot je Bob Dylan pel, “Don’t think twice – it’s allright”. Že pakirava!

Na cesti
Kovčki v zadnji minuti- kot ponavadi- in odrineva na pot. Tam nekje na vrhu Trsta zaslutiva nevihto in še zadnjič pomežikneva proti koprskemu zalivu, ki se potaplja v globok spanec. Avstrijski “avtogrilli”: prvi je v obliki gorske hiše, z leseno streho do tal, tako da samo čakava izza katerih vrat bo vsak čas prijodlala Heidi; drugi je v obliki mošeje z živo rdečo streho. Še pred nama v Salzburg prispe internetni škrat: v rezerviranem hotelu pravijo, da so enostavno oddali sobo, ker menda niso dobili najine rezervacije, za katero pa ima Andrea celo njihov potrdilni e-mail. No problem- takoj nas prijazno namestijo v sosednji hotel, za katerega pa ugotoviva, da je se boljsi in lepsi.

Kaiser & Roses
Sprehod po sugestivni zibelki Mozartove glasbe, ki me spomni na diplomo iz flavte. Ko že pošteno kruli po trebuhu, v starem delu mesta odkrijeva restavracijo z lastno pivovarno. Čeprav ne prisegava na hmelj, nazdraviva z velikim kriglom Kaiser Doppelmalz in sva si enotna, da je to noro, medeno sladko pivo bolj osvežilno kot sladoled.
Spet internetni škrat in najine rezervirane karte so izginile. Ampak še je upanja, saj morda jutri ob 17h bo neka skupina ljudi vrnila svoje. Morda. Vstop na trg pa že od 18:30. No, če ne bo nič sva se že odločila za relaksirano poslušanje iz lesenega balkončka bljižnje restavracije.
Obvezno se zvečer ‘obredno’ sprehodiva do Roses Bara, ki ga obiščeva vsakič, ko sva tu. Sladki koktejli plus dobra glasba = idealna kombinacija za zaključek dneva.

“Model” Lenny (Salzburg, 12.6.)
Residenzplatz bo menda poln. Tako so povedali po radiu, mi zatrjuje trgovka, ki se ameriško-nejevoljno razteguje čez prodajni pult lingerie butika kjer Tinkara nakupuje. 12.500 razprodanih stojišč na prelepem trgu med cerkvjo, vodnjakom in drugem trgu, ki nosi Mozartovo ime. Upam, da bo Lenny zaslutil častno lokacijo koncerta in znal kaj pripomniti.
Seveda kart ni. Niso jih vrnili, pač... ali, enostavno, so bolje premislili in jih dobičkonosno prodali komu od mnogih, ki že dva dni krožijo po ulicah s kartoni z napisi “KARTE SUCHEN”. Obrneva smer, a nenadoma zagledava angleškega
junkie-ja, ki s cockney naglasom prodaja karte. Bingo! Pogledam ga v oči in iščem potrdilo, da so karte prave, on pa s tresočo ustnico in zadeto logiko odgovori “Seveda so, man! Jaz jih pač kupim in zadnji hip prodam, da kaj zaslužim..”.
80 Evrov. Minuta pogajanja in jih kupiva za 70. Ura in pol milimeterskega premikanja multitelesne mase proti vhodni točki med pregradami. Na trgu dve konkurenčni avstrijski radijski postaji strežeta z darilci: prva vžigalnik “I LOVE LENNY” in barvna brošurica s slikami in koncertnim programom, druga pa vrečka z jabolkami in bon za pivo.
Predskupina (avstrijska pevka) je srednje obupna – jazzy klavirček, kontrabas, vokalne linije, ki si upajo več, kot bi si smele dovoliti in za finale pop-jodl. Ojoj. Lennyjev prihod izza dolgih trakov črnih zaves najavi njegov osebni manager, ki nas poziva k evforiji. OK, človek, saj nismo v Las Vegasu pred boks match-om!
In se začne show: oblečeni in natopirani so kot kloni Jimi Hendrix Experience; tonski mojster potrebuje dve pesmi, da uredi bobne, štiri pa, da naredi vokal razumljiv. Bravo. Med prvo skladbo se Lenny sprehodi do desnega krila odra zato, da snemalcu s filmsko kamero pozira in se zvija v objektiv, 12-in-pol tisočim pa kaže hrbet. Neverjetno. V toku druge pa je fotografom dovoljeno slikanje. In Lenny se pridno postavi na sprednji rob odra in nekaj trenutkov zamrzne v
rokersko-ikonskih pozah, da bo na slikah čim lepši. Res neverjetno. Iščeva trenutke “feeling-a” in kličeva mravljince, a koža ne uboga. Le tri krat, morda: med krasno izvedbo “Let Love Rule” s projekcijami vsega, kar kvari planet (od vojn in lakote do umiranja kitov); med spontanim dialogom z gledalci na oknih in strehi bližnje stavbe; ter med zmagovito “Stillness Of Heart” – ker je večtisočglasni zbor vendar zelo zelo impozantna stvar.
Ampak glavno odkritje večera je Lennyjev “roadie”: asistent oz. tehnik, ki mu pred vsako skladbo (in včasih celo vmes) sredi odra sname kitaro, natakne drugo, poravna pas na hrbtu, vklopi kabel, stikalo in volume. Lenny pa mirno, kot mali bog v krču. In seveda je šefu treba tudi ravnati kabel ob mikrofonskem stojalu in krtačiti efekte na podu – nič ne de, če je to med saksofonistovim solom. Burleska.
Zaprašeno žejna odideva s trga o katerem je g.Kravitz znal povedati le to, da je lepo igrati na odprtem sredi te evropske “towns”. Ker najbrž “cities” premorejo le v ZDA. Vsak koncert je doživetje, res. Čeprav ne vedno glasbeno.

Original Sacher?
Andrea zagleda od daleč velik napis “Original Sacher”: “Ej, pred odhodom na Dunaj morava nujno na torto.” Odvrnem ”Ja, ampak - a ni original Sacher z Dunaja doma?” Vseeno, ziher je ziher – oz. Sacher je Sacher. In v Sacher kavarni Sacher hotela naročiva velik kos torte s smetano, jaz pa berem iz knjižice:”...torto je izumil 16-letni vajenec, ko je na Dunaju glavni kuhar princa Metternicha zbolel.” 
In čez nekaj ur sva tam. Prvi vtis pravi, da je Salzburg prijaznejše mesto: skozi Dunaj teče mrzlično-nakupovalna arterija, ulice so ponoči hladne, ljudje nezaupljivi. Ob najinem noro dekoriranem ArtHotelu ob polnoči najdeva prijeten barček – in specialista za koktejle.

100wasser
Najprej po vstopnice za koncert, da se niti slučajno ne bi ponovila zgodba iz Salzburga. “Operacija karte” uspe in že se v taxiju peljeva po labirintnih ulicah do Hundertwasserjevega kraljestva v malem, njegove Kunsthaus. Navdušenje se začne že pri vstopnici, ki je košček 1X2m velikega puzzla, prav v obliki te hiše. Obisk spremlja žuborenje notranjega umetnega potoka: slike v kričeče-svetlikajočih barvah, na stenah napisane modrosti, streha poraščena s travo in grmiči, v zadnjem nadstropju drevo, ki mu je arhitekt pokazal pot skozi okno, na prostost. Prvič sem tu, Andrea drugič, ampak misliva isto: enkratno!
Na poti v Wiesen naju pogoltne nepremičen avtocestni zamašek, a vseeno prispeva pravočasno. Kamen se mi odvali s srca.

In The Flesh (Wiesen, 14.6.)
“Festivalgelande” pravijo avstrijci temu seštevku travnikov, ki fušajo v vlogi parkirišč in predvsem tej mreži vzorno urejenih koncertnih prizorišč. Ko vstopiva pod megašotor, ki pokriva oder in dobro polovico Watersovega nocojšnjega občinstva sva od začudenega navdušenja brez sape: 5000 očitno naklonjenih ljudi in živeča legenda par metrov pred nama. Tinkara (še) nikoli ni  doživela koncerta Pink Floydov, a prav kmalu ugotoviva, da je to nocoj celo neprimerno boljše. Brezmadežen zvok, podkrepljen z efekti, govori, grmenji in kriki v popolni surround tehniki. Na filmskem platnu izza odra projekcije in animacije polne domislic in namigov v perfektni sinhronosti z glasbo. Bend samih velikanov, najboljše spremljevalne vokalistke na rock sceni, Waters junior na klaviaturah in predvsem on – legendarni vodja, um in avtor celotnega Pink Floydovega opusa od leta 1968 do 1984. Brez sledi zagrenjenosti in introvertiranosti iz temnih obdobij preteklih let, Roger Waters v svojem več kot tri urnem koncertu sprejema ovacije občinstva z vidnim navdušenjem - celo s hvaležnostjo. V delih, ko sam ne poje, se s kitaro v rokah sprehaja po robu odra in širokih ust poje vsem nam v obraz in v oči, kot da bi hotel, da tokrat zares razumemo vsa ta njegova legendarna besedila, ki jih mnogi znamo na pamet. Tinkara je ganjena do solz. Jaz pojem na ves glas. In mravljincev je na tisoče. Nepozabno.

Indijanska vrnitev
Po koncertu voziva proti kraju, kjer je rezerviran hotel. Stroga tema, nikjer nič ne piše kam, po izračunih z avtokarte pa se nevarno približujeva madžarski meji. Črni hribi, nikjer niti ene luči, pokrajina tam nekje med Badlands in Dolino smrti. In končno zagledava kupček hiš z desne... “Hm, tukaj pa res ne bi živela!” Sekundo za tem pa ugotovitev, da je prav to naselje najin cilj. Vstopiva v tipičen vaški bar, poln rdečih nosov, ki je hkrati tudi recepcija, pogled lastnika a’la “kjestasepavidvanašla”, a nama izroči ključe razkošno prostornega in čisto novega apartmaja. Opa!
Naslednje jutro po naključju zagledava skrivnostno-privlačen napis “No Name City”. “OK, greva, zavij...” Trenutek za tem se sprehajava po kavbojskem mestu in nama zastane dih, ko se prikaže Billy The Kid in naredi preplah. Govori sicer nemško – in indijancu je ime Giovanni, a vseeno se med kan-kanom slikava v saloonu v kavbojskih oblačilih in fotografirava tatanko. Vse je obrnjeno na glavo, ali pa ne - vse je v najlepšem redu. Otroci se zabavajo in sanjajo odprtih oči. Midva pa ugotavljava, da sva v en velik kos najinih sanj zagrizla prav v tem kratkem tednu.

Tinkara Kovač & Andrea F

12.junij 2002

datumobjave : 8. december 2002

Krhelj snemanja albuma O-RANGE
od 2. decembra do 8. decembra

PONEDELJEK

Po napornem snemalnem vikendu s težavo odprem oči. Pomarančni sok, čokolada, priklopim gsm in kmalu mi za zajtrk servirajo, da so v neki reviji napisali, da sem "posestniška" in imam zato težave z bendom. Preverim, preberem in ugotovim, da: A- članek je mikroskopski in nima velike zveze z bombastičnim naslovom in B- vem, da vse skupaj ni res, a me vseeno nekoliko prizadane.  Kako ironično- ob 16h imam z drugimi ljudmi iz iste revije intervju in fotografiranje o tem, kaj "znani Slovenci kupujemo za prednovoletna darila"... jaz sem se odločila, da raje kot neuporabne drobnarije, ki bodo lepo zgledale na fotografijah, kupim hrano in jo podarim nekomu, ki je bo res vesel: 70-im psom v zavetišču v Kopru. 20.000 SIT in prtljažnik in zadnji sedež sta polna pasje hrane.

TOREK

Zjutraj nesem na pošto dva pomembna paketka: CD z zmiksano dokončno verzijo moje priredbe ene pesmi legendarnega Paula Millnsa, ki ga pošljem njemu v London (komaj čakam na komentar!) in CD z delovno verzijo ene nove pesmi, ki ga pošljem v Lake Tahoe, Califonia, kjer bo Chris Douglas- Rama s svojim sitarjem v studiu posnel nekaj čarovnije. Popoldne greva z Andreo v Ljubljano. Tam imam sestanek s fotografom za album in kasneje se z režiserjem, ki ima že skicirane kadre za prvi videospot. Vreme je seveda katastrofa... prespala bova kar v hotelu.

SREDA

Zjutraj grem k moji modni kreatorki Dadi Volk, kjer pomerim dve njeni nastajajoči kreaciji, za kateri sva na dolgo in široko v prejsnjih tednih posvetovali... zadovoljna je preblag izraz- navdušena sem! Sledi dolg sestanek na založbi s Chantal. Skupaj dodelava "bojni plan" za promocijo in timeline predstavitve albuma. Še čas za drink s prijateljico Mojco in kmalu za tem se z Matejem in Anžetom iz mojega benda... in že rineva proti obali. Za večerjo bo hobotnica na zaru. Wow!

ČETRTEK

To bo pa lep in pomemben dan! Zgodaj popoldan pride iz Verone Massimo Bubola, legenda italijanske glasbe, ki mi je podaril eno pesem in bo celo igral kitaro na nekaj mojih novih posnetkih! Za tiste, ki ne poznajo italijanske glasbe- to je nekako tako, kot če bi se Neil Young odlocil, da se prikaže kot gost... velika, velika čast! Massimo s seboj pripelje kitaro letnik 1959, ojacevaleč letnik 1963 in prijatelja furlanskega kantavtorja po imenu Luigi Maieron (hm, za letnik sem se pozabila pozanimati ;-). Poslušamo, igramo, pijemo, jemo in debatiramo. Med tem imam jaz še krajse TV snemanje, ki se ga nikakor ni dalo prestaviti na drug termin, in med playbackom (sovražim playback!) še razmišljam kaj počne ekipa v studiu. Ko se vrnem, sem navdušena nad posneto kitaro. Massimo ravno tako - in kljub temu da ima jutri ob 11h predavanje o metriki in rimi v glasbenih besedilih na Univerzi v Bresci (340 km od Kopra), se od nas poslovi šele ob 3h zjutraj. Ni kaj - rock'n'roll.

PETEK

Prebujanje je seveda težavno in jutranjih ur sploh ne pomnim. Po receptu slavne učiteljice petja Tone De Brett naredim par pevskih in dihalnih vaj, si skuham limonin čaj in pojem nekaj suhih sliv- popoldan ima Andrea par opravkov v Trstu (in jaz bom ta čas izkoristila za iskanje nekaj novoletnih darilc), zvečer pa naj bi posnela en vokal. Začneva ob 22h, seveda pa se z obojestranskim pikolovstvom vse skupaj zavleče do štirih zjutraj.

SOBOTA

Ob 12h pride iz Ljubljane na izposojo iz vrst Umetniške Družbe Zmelkoow prijatelj in klaviaturist Teo. Že na zacetku snemanja ni dvoma, da bo iskanje odpuljenih zvokov v njegovih klaviaturah še zelo zabavno... od elektro čebel do narobe obrnjenih violin. Ko sta prvi dve pesmi varno na traku, gremo na kraljevsko kosilo v eno izmed priljubljenih obalnih restavracij, kjer narocimo divji riž z rakovico, škampi in tartufovim oljem in za desert domače extra-large kremšnite. Zadovoljni nadaljujemo s snemanjem, sredi noči pa mi moj webmaster testno pošlje e-mail s čisto sveže narejenim novim linkom moje nove spletne strani- ne morem verjeti svojim očem, moja pričakovanja so več kot uresničena. Aparature ugasnemo ob sedmih zjutraj.

NEDELJA

Že ob 13.30 se nadaljuje snemanje iz prejšnjega dne. Vsi zgledamo približno tako, kot bi prisli ven iz filma Zombie III- maščevanje. Zaključimo pozno popoldan in že se prikaže kitarist Peter (s punco Petro). Pospremiva ju do hotela na check-in, za tem pa takoj na delo...  Petrov pogled in nasmeh že napovedujeta, da se bomo tudi danes kot običajno zabavali, posneli odbite kitare in še bolj odbite kratke filmske mojstrovine na videokamero, s katero beležimo potek snemalne Odiseje. Malo pred polnočjo iščemo odprto pizzerijo, a lastnik kitajske restavracije nas preseneti z izjavo "Če ste tukaj, bomo delali." Snemanje zaključimo ob pol osmih zjutraj- in teden je že naokoli.

datumobjave : 1.12.1999

Na koncu leta ponavadi naredim nekakšno inventuro za preteklo leto in brez predsodkov  z mislimi odplavam k novim ciljem, načrtom in željam za svojo prihodnost. Kar tako za šalo se bom sedaj spremenila v vedeževalko same sebe in poizkusila uganiti kaj bo z mano čez sedem let. V nekaj sem prepričana: glasba bo vedno moj način življenja in ne znam si predstavljati niti dneva brez nje. Sicer pa bo moja podoba taka:… oblečena v puhovko,  s toplimi rokavicami, šalom in kapo sedim v udobnih velikanskih saneh. Deset haskijev me prevaža po zasneženem gozdu. Ravnokar smo nalovili dobro zalogo rib za kakšen teden. Približujemo se koči v varnem zavetju orjaških iglavcev, ko kar naenkrat v daljavi zagledam človeško podobo, hm,… znano človeško podobo…. hura!… obisk, kuhali bomo marmelado, peli ob ognju in kitari in za lahko noč nam bo veter pripovedoval kaj vse se mu je zgodilo v tem ledenem dnevu na Aljaski…. Sanje? Želja? Upam, da resnica!

December, 1999