Citat
1. Vsak koncert je lahko eden v nizu, če sestavljaš nekakšno listo, seznam ali statistiko svojega delavnega leta in dela, a hkrati noben koncert ni le še eden v nizu. Nikoli ne gledam na koncerte kot pač le še eno številko več. Na vsakem, tudi na tem v Kamniku, pričakujem najprej od sebe še več kot na prejšnjem koncertu in vsakokrat preden stopim na oder se skušam spomniti in zavedati, da imam že tako veliko izkušenj, da jih lahko uporabim, izkoristim, naredim še boljše. Konkretno pa bo koncert v Kamniku, kjer sem bila šele par let od tega in kamor si ravno zato spet želim prinesti svojo glasbo in pesmi z novega albuma, zadnji med tistimi v letošnji poletni sezoni (ki je te dni že pošteno podobna jeseni...) in zadnji pred mojimi težko pričakovanimi počitnicami, ki pa bodo pomenile več manjših prelomov na moji glasbeni poti.

2. Koncerti so zame še vedno eden najlepših izzivov, poleg tistega, ko snemam v studiu. Na koncertih gre vedno zares. Sem le jaz, mikrofon, flavta, na drugi strani pa publika, ki takoj stvar sprejme ali ne in to je najlepše, saj je najbolj iskreno in pristno ali pa včasih tudi neusmiljeno (k sreči nimam kakšnih travmatičnih izkušenj). Verjamem, da so prav koncerti tisto, kar bo vedno ostalo. V današnjem času, ko je velika kriza po vsem svetu na diskografskem področju, ko se albumi ne prodajajo več tako kot so se včasih, ko šteje bolj 'fasada' kot 'vsebina', bo prej ali slej ravno igranje v živo, ta sposobnost in ta preizkušnja, postalo meja in ločilo med tistimi, ki »so zares« in tistimi, ki... jih je nekdo drug postavil ali pa jih je ustvarila mašinerija biznisa, medijev.

3. Lepo je od izida albuma naprej na koncertih ugotavljati kako ga ljudje spoznavajo, večinoma preko singlov in kako je med mojimi komadi s časom vedno več tistih, ko publika poje z mano. Lepo je videti kako se ta »glasbena rokoborba« s spominom tvoje publike, ki nove pesmi primerja s starejšimi in že uveljavljenimi uspešnicami, počasi prevesi v zmago dobre glasbe, dobrih besedil, v katera kot avtor in izvajalec verjameš.
Rada bi pa mimogrede povedala še to, da se na slovenski glasbeni sceni prevečkrat razmetava z besedo »turneja«... to je nekaj kar je pri nas takorekoč nemogoče, oziroma bolje rečeno nesmiselno organizirati v pravem smislu besede, ker je država tako majhna in glasbenikov toliko, prostori in pogoji za koncerte pa tako zelo različni in spremenljivi. Zato je »turneja« včasih bolj izraz, ki pride prav če si želimo polniti usta z zvenečo... in tudi za občinstvo malce zavajajočo besedo. No, če se prav spomnim je bil redek primer prave turneje v zadnjih letih tista, ki jo je v prejšnjem letu imel Andrej Šifrer s člani Dublinersov, po gledališčih.

4. Zame je zagotovo največji izziv in največja čast igrati v Cankarjevem domu. Zaradi svoje glasbe in zaradi načina, kako si jaz prestavljam koncert iz tehničnega in organizacijskega vidika. V Gallusovi dvorani so namreč tehnične možnosti glede na ostale odre po Sloveniji najbolj dovršene in izpopolnjene. Ne spadam pa med tiste, ki pomembnost koncerta in svoje zadovoljstvo meri izključno po velikosti prizorišča, po številu prodanih kart. Zato mi je pri srcu tudi pristen, topel občutek nastopa, celo akustičnega, najbolj minimalističnega nastopa, v klubu ali na nekem majhnem trgu.

5. Publika zagotovo, različna glasbena prizorišča, ki imajo vsako svoje specifike in značilnosti. Res, ta občutek službene dolžnosti in lastni perfekcionizem, vse to čemur lahko rečeš profesionalnost, vse to nekaj šteje v tem smislu, toda če bi na vseh svojih koncertih igrala isto zaporedje skladb, iste aranžmaje, isto napovedovala skladbe, igrala z isto zasedbo... bi se mi res zmešalo, ker bi pomenilo, da obrtniško štancam koncert za koncertom. To pa zagotovo ni umetnost, domišljija, ustvarjanje. To je podobno kot da bi vsak dan v letu bila oblečena v bundo in rokavice. Kako neprimerno in kakšen dooooolgčas!!!

6. Res je, igrala sem z že veliko različnimi glasbeniki in zasedbami. Povprečno so sodelovanja trajala po eno ali dve leti. Zgleda, da je to kar neka norma, kliše. Najboljše je seveda, da igraš skupaj čimveč časa, saj je tako bend uigran, spet po drugi strani pa je začetek novega sodelovanja vedno pozitiven v smislu kreativnosti in stopnje navdušenosti. Ta odnos se z lahkoto primerja z odnosom med dvemi partnerji: obstajajo uspešne dolgoletne poroke, in nekaterih ciljev je morda res možno doseči le skozi leta, ampak glasba velikokrat najbolje zazveni v tistem zanosu in v navdušenosti tiste zgodnje, 300-odstotne zaljubljenosti.

7. Dobro si to zavohal. Torej lahko prvič javno povem, da v mesecu oktobru začnem koncertirati z nekoliko spremenjeno zasedbo. Res, nekateri fantje iz benda so se lotili novih izzivov, tako oni kot njihove glasbene poti se razvijajo... in tako je tudi prav, da gredo svojo pot naprej. Matej je med sodelovanjem z mano začel tudi delati na založbi, ne le z Laibachi, nekateri drugi so uspeli zakoličiti in razviti svoje dolgoletne projekte ali pa še bolj natančno usmerili svoj stil igranja v eno zvrst ali še bolj v eno zelo specifično kemijo med glasbeniki na določeni sceni... Vsak si je s sodelovanjem z mano pridobil veliko izkušenj, nedvomno si tudi odprl kakšna vrata, ali pa vsaj preko nastopov in posnetkov z mano še bolj opozoril nase in na svoje sposobnosti... Jaz pa sem imela ob sebi odlične glasbenike, s karerimi smo preorali slovensko koncertno sceno in posneli dva albuma skupaj.

8. Studio je zame inspirativen, ker lahko v njem ustvarjam, tam nastajajo ideje in tam jih zpeljemo, izpilimo do detajlov. Če bi to bilo slikarstvo, je snemanje nastajanje umetnije, koncert pa žur ob razstavi.

9. Sploh ne – a naj ne bi glasba vendar bila iskrena? Res je, da je v zadnjih letih zelo popularno, da na raznih tekmovanjh naredijo umetno skupino, jim napišejo glasbo, besedila. Saj, lahko je ta vrtinec zabaven za tiste, ki so vpleteni, in donosen za tiste, ki »mešajo epruvete« v zakulisju, ampak... hm, to ni zame. Kaj ti potem ostane za v medije razen tračev in stvari, ki z glasbo imajo bolj malo zveze? Zame je glasba zero-range. Nulta razdalja med mano in mojimi besedili in mano in mojo glasbo.

10. Že od vedno sem si želela, da bi nekoč izdala svojo ploščo – saj, moje so vse dosedanje, ampak tu mislim na pojem »svojo« v avtorskem smislu besede. In z O-range albumom mi je to končno uspelo – napisala sem skoraj vsa besedila, razen par izjem in veliko glasbe, veliko več kot kadarkoli prej. Lep občutek, in tudi adrenalinski izziv, je to nekako zaupati tistim, ki imajo mojo glasbo radi in tako kot na primer sedaj, ko že drugi single iz albuma, pesem »Še tam ne« uspešno riše svojo pot, videti kako me ljudje zavestno ali v paketu z mojim izvajalskim, pevskim delom sprejemajo tudi kot avtorico. Imam občutek, da sem fotografiji, ki je v glavah poslušalcev, dodala še par dimenzij in sedaj postaja trodimenzionalna. To sem nekako od vedno čutila v sebi in le stvar časa, izkušenj, priznam, tudi samozavesti je bilo, da se je to zgodilo in od te točke naprej se žurka zame šele začenja!

11. Kako zanimiva razlaga... koliko različnih sem že slišala. Vprašanja pa ne razumem najboljše. Prodajanje? V prejšnjem vprašanju praviš, da sem iskrena, sedaj pa prodajanje... Tudi s temi tako strogimi opredelitvami, »klasično primorsko/trip hop«, se ne strinjam: saj nisem z ribiško klapo posnela ploščo dalmatinskih napevov nato pa si kupila ritem mašino in poklicala DJ-ja pa začela oponašati Bristol sound... Res gre enostavno za razvoj, večplastni razvoj: moj, v tehničnem in pevskem smislu, v avtorskem smislu kot sem ravno prej dejala, v smislu snemalne tehnike in budgeta s katerim je bil vsak projekt realiziran, itd. Predvsem pa, glede na to da mi je do iskrenosti v tem kar pojem vedno bilo, tudi ko so zame besedila pisali drugi, se moja življenska obdobja v moji glasbi morajo poznati! O-range je dejansko optimističen, življenja poln album – ne zato, ker sem na MTVju ali na Raketi pod kozolcem videla, da je to zdaj v trendu, ampak zato, ker sem videla sebe v ogledalu – in ker so moja glasba in tokrat še bolj besede ki jih pojem ogledalo mene. Zato so mi bile smešne nekatere površne pripombe nekaterih kvazi kritikov, ki so (pri nas – v tujini so zadevo veliko bolj neobremenjeno recenzirali!) napisali, da jim je bila »bolj všeč tista prejšnja, bolj temačna Tinkara«. A ja? Potem pa jim ni bila všeč Tinkara, ampak se je enostavno tista trenutna projekcija njenega zvoka lepo poklopila z nekim feeling-om ali z njihovim živlvjenjskim slogom in okoljem. Kajti jaz se spreminjam in k sreči mi gredo stvari na boljše. Če kdo rabi temačnost in turobnost in žalost... sorry, kupite si album od Rammstein – kot pojem v pesmi »Med zemljo in zrakom«, I'm fine.

12. Lepo, da si to opazil. Vidiš, enako površno so nekateri napisali, da je O-range manj sodobno zveneči album, da ima v sebi manj tehnologije in elektronike, da zveni bolj klasično rokersko. Čeprav s pojmom, da sem naredila klasično rokerski album se z zadovoljstvom strinjam in je to zame kompliment, je res da ima O-range veliko zvokcev, trikov in elektronskih dodatkov ki so včasih malce bolj skriti ušesu – vendar zato, ker so bolj zliti z glasbo, so bolj obdelani »v službi« moje glasbe, niso potisnjeni v prvi plan zato, da bi bili sami sebi namen ali da bi mi dali možnost se bahati kao sem sedaj sodobna in polna elektronike – to me sploh ne zanima. Ravno zato bodo vse te stvari v moji glasbi vključene vedno le toliko, kolikor pesem in moj glas in stil zahtevata. In ker mislim, da sem s štirimi albumi (predvsem pa s tem zadnjim) dodobra pokazala kakšen je moj glasbeni obraz, tudi ni bojazni, da bi v bodoče se pretvorila v dance-pop divo ali kaj podobnega.

13. Oh ne, ne umika se iz moje glasbe, na zadnji plošči sem po mojem naredila še velik korak naprej. Naredila sem svoj prvi instrumental, Astor Cafe', skratka pesem, v kateri sploh ne pojem in je flavta prevzela vlogo vokala, poleg tega smo s flavto v studiu prav pri tej skladbi naredili eksperiment: spustili smo jo skozi kitarki efekt distortion in ugotovili, da zveni kot Santanina kitara. V pesmi The Last But One Time sem posnela dolgo in zahtevno solažo s flavto, v skladbi Jagodne oči smo jo ponovno zefektriali in jo spustili skozi phaser, v pesmi Little Wing pa se moja flavta in tin whistle ter uillean pipes Carlosa Nuneza lovijo kot metulji skozi celo skladbo. Ne bi rekla, da je flavte manj, prej bi rekla, da sem ji še bolj zakoličila prostor v moji glasbi in eksperimentirala kako jo na še drugačen zvočni način uporabiti. Če pa pomislim na svoje koncerte, tudi tiste v akustični zasedbi, pa je prav v letošnji sezoni bilo v aranžmajih toliko flavte kot še nikoli.
A ja, in še vedno je moj zaščitni znak: koliko pa je (doma in v svetu) rokerskih pevk s flavto? Če si bom kdaj dala izdelati logotip... bo flavta gotovo na njem!

14. V pesmi Še tam ne pojem o svojih številnih potovanjih v preteklih letih - od Hudičevega stolpa v Wyomingu do delte Mississ,ippija, od Koralnega grebena v Avstraliji do Doline smrti - in o spoznanju, da je kljub temu da človek prepotuje na tisoče kilometrov in obišče največje in najlepše znamenitosti, najbolj pomembno in včasih najbolj boleče le to, kar vedno nosimo v sebi. Zato vsa potovanja, ki jih opevam s tiste najbolj osebne strani, niso bila ravno pozitivna.
Absolutno pozitivno in nasmejano pa je bilo potovanje povezano s samim snemanjem videospota in res mi bo ostalo v najlepšem spominu. Šlo je za nenavaden splet naključij, ki me je pripeljal do sodelovanja z mladim britanskim alternativnim režiserjem, ki je material za spot posnel v Londonskem foto studiu Pixeleye in na lokaciji v Glastonburyju, na legendarnem hribu, kjer stoji kamniti stolp 'Tor', ki naj bi v starodavni angleški tradiciji in mitologiji predstavljal Avalon - vrata, skozi katera duše potujejo v nebesa in kamor naj bi čarovnik Merlin pospremil kralja Arturja na poslednje potovanje. Režiser Steven Grantley je videospot snemal po scenariju in zamisli londonskega fotografa, ki se je ravno za to pesem z albuma O-range navdušil in vzpostavil slovensko-londonsko navezo. In hkrati je to bil zame lep dokaz, da se lahko neki ljudje z drugega konca sveta, drugačnega okolja lahko za glasbo prav otroško navdušijo in naredijo nekaj skupaj z mano iz golega entuziazma.

15. S prodajo plošče sem zadovoljna. Tudi pri tem je seveda treba upoštevati majhnost našega tržišča, poleg tega pa je danes na področju glasbene diskografije še en velik problem – kopiranje albumov in downloadanje glasbe z interneta, kar je zelo ohromilo prodajo po celem svetu. Evo, pri tem prav nič ne zaostajamo pred tujci!
Kar se tiče koncertov sem z letošnjim obiskom zelo zadovoljna, na par lokacijah smo celo podrli rekord obiskanosti, kar mi je v veliko veselje.
Letos se je tudi presenetljivo število ljudi po koncertu odločilo, da kupi moj album, torej jih je moje igranje v živo navdušilo, kar je sploh posebno zadovoljstvo.

16. Meni zaenkrat uspe živeti le od glasbe. Je pa res, da bi, če bi bila enako upešna v Angliji, Italiji ali kateri drugi večji državi, bila neprimerno boljše stoječa kot sem lahko v Sloveniji. Treba se je pač sprijazniti z majhnostjo tržišča in to vzeti v zakup.

17. Jaz mislim, da nič ni »nedosegljivo« - nesmiselno pa je v čemerkoli tekmovati... kdo bo prvi na Kuvaitski lestvici, kdo bo imel več žigov v potnem listu. Prostora je za vse, sploh na svetovni sceni – seveda pod pogojem, da imaš kaj svojega, izvirnega in kvalitetnega za povedati. In da si ne privoščiš niti tehničnih niti jezikovnih niti promocijskih naivnosti, ki so pri nas prav pogoste, češ »za kogar je, dobr' je«.
Zato se ne bi podpisala pod trditvjo, da »načrtujem prodor/napad na tujino«. Vsakič, ko to od kakšnega slovenskega glasbenika zaslišim, mi zveni najstniško naivno, nerealno. Skupine, ki jih omenjaš, so s trdnim delom in z majhnimi, a naraščajočimi nastopi pripomogle k temu, da to našo deželo nekako »postavimo na zemljevid« svetovne ali vsaj evropske glasbene scene in zgodovine. Eni so to že prej počeli, v sedemdesetih in osemdesetih. In nikar naj nihče ne pozabi, da je daleč najbolj uspešen in relevanten slovenski glasbenik v tujini Slavko Avsenik, ki je pokazal novo pot v svojem glasbenem žanru, se uveljavil kot inovator in avtor uspešnic, ki so prodale milijone izvodov plošč po svetu. Na to pri nas pogosto pozabljamo, a ravno to je dokaz, kaj si je iz Slovenije uspelo utreti pot v svet: tisto, kar je bilo izvirno.
Jaz zase vem, da sem ravno z albumom O-range spletla niz vezi s svetovnimi glasbeniki, ki so sedaj moji glasbeni sodelavci ali celo prijatelji, od ZDA do Španije, od Italije do Velike Britanije. To je bila preizkušnja, nekakšen »tujinski izpit« zame in za moje delo. In če so se za sodelovanje z mano odločili Grammy nominiranci kot je Dan Lavery iz ameriške skupine Tonic ali legendarni avtorji in rokerji kot sta Mike Peters iz britanske skupine The Alarm in Massimo Bubola iz Italije ali virtuozi kot sta Carlos Nunez in Tolo Marton, je to moje ime in mojo glasbo postavilo v drugačne, veliko širše okvire. Tudi zato me sedaj ne čudi, da ima O-range v tujem tisku in online medijih že več recenzij, kot jih je imel v Sloveniji – in z veseljem lahko povem, da so vse izredno pozitivne, kar lahko preverijo tudi vsi obiskovalci moje spletne strani, www.tinkara.net .
Sedaj so začele prihajati ponudbe za nastope v Italiji.
»International« verzija O-range je pripravljena, na njej je poleg dveh, ki sta tudi v slovenski originalni izdaji že v angleščini, pet prepesnitev v angleščino, ena je v italijanščini, Astor Cafe' je tako ali tako instrumental, štiri jih pa ostane v slovenščini – ker mislim, da je prav, da se ohrani pečat mojega izvora, jezika v katerem razmišljam in čutim. Ta material bomo z založbo ponudili izbranim tujim partnerjem za licenčno izdajo. Seveda, pot je dolga in prav gotovo ne tako enostavna, kot si nekateri predstavljajo. Ampak mene sploh ni strah, ravno obratno, to me veseli - ker vem kaj imam v glasbi za povedati.

18. Prihodnje leto bom verjetno že začela snemati kaj novega za moj prihodnji album, na koncertih v živo bom zbirala material, da tudi kaj takega v prihodnje izdam. In nekaj zelo zahtevnih koncertnih planov, tudi kar se tiče tujine, imam pripravljenih. Kot vedno, novi izzivi... in v tem je čar.

19. Zaenkrat se še ne pripravljam na to, ampak mislim, da bom po vsej verjetnosti tudi jaz kdaj postala mama, ker imam rada otroke in mislim, da sem doživela in videla veliko zanimivih stvari, ki bi jih rada nekomu nekoč pripovedovala in naučila. Kdaj, še ne vem točno, vem pa zagotovo, da se takrat ne bom fotografirala za kakšno naslovnico in se vključila v to »baby boom« gibanje, ker se mi zdi to neokusno. Ni ravno vse za pod žaromete, kajne?

Datum objave
1. januar 2003