Tinkarin rock v svobodnem svetu

Tinkara Kovač pravi, da je negativno obdobje svojega življenja v zadnjih nekaj letih pustila za seboj. Njene nove pesmi odzvanjajo v toplini oranžne barve, ki je njena osebna barva, tako kot je še najbolj njen do zdaj novi album O-range, pri katerega nastajanju je tokrat sama opravila največji del pisanja besedil in glasbe. Že leta 1997 je nekaterim povrnila upanje v slovensko glasbo s svojo prvo uspešnico Ne odhaja poletje, zdaj je s štirimi albumi že dolgo časa najprepoznavnejša slovenska pop rockerica in pevka nasploh. Tinkara govori o svojem starem in novem življenju, o protivojni nastrojenosti in (opa) o svoji seksualni podobi v javnosti.

Trenutno promoviraš svoj novi album O-range in zgodbico na primer o tem, zakaj je naslov tak kot je, si že preden je album izšel, povedala v mnogih intervjujih - ali te ne zdolgočasijo neskončna ponavljanja enih in istih odgovorov?
Ne, kje pa. Drugače je, če govoriš zgodbe, ki so se ti osebno zgodile. Vsak človek dobro zgodbo svojim prijateljem pove z veseljem. Je pa pri promocijah žal tako, da moraš večkrat povedati ene in iste stvari, ker te ne poslušajo vedno isti ljudje. Zato toliko bolj cenim koncerte, ki so edinstveni, se zgodijo enkrat in nikoli več.

Kako gledaš na vse te medijske obveznosti, ki pridejo poleg ustvarjanja glasbe - so ti odveč ali ti je tvoja "služba" v tak užitek, da te to ne moti preveč?
S temi stvari se preveč ne obremenjujem, ker vem, da je to neko nujno zlo in oziroma vem, da s tem predstavim ljudem svojo glasbo, da razumejo, da se za glasbo skriva še neka zgodba in da to ni nek "umetno sproduciran" ali hladnokrvno načrtovan projekt. Na živce pa mi v novinarskem svetu gre, da so v zadnjem času nekateri novinarji (če jim sploh lahko tako rečem) o meni pisali, da si polnim žepe na račun izsiljenih koncertov, ki naj bi bili dobrodelni, da sem opeharila otroke, itd. To sploh ni res. Ko imam koncerte na osnovnih šolah, jih agencija, ki se ukvarja z mojim koncertnim bookingom, dogovori po kolikor je le možno znižanih cenah, ker vem, da so za otroke, da o zastonjskih dobrodelnih koncertih za Karitas, Unicef... sploh ne govorim. Če bi res služila z dobrodelnimi koncerti, bi bila najbogatejši človek v Sloveniji. Nekateri pa res služijo s tem, da druge blatijo in, kot je očitno, ko nimajo drugega pisati, to isto cele mesece ponavljajo po različnih revijah - pojasnil ali replik pa tako ali drugače nikoli ne objavljajo. Pa takšno "novinarstvo".

Prvi single Med zemljo in zrakom je nekakšno geslo novega albuma, ki govori o tem, kaj se je s tabo dogajalo v zadnjih letih. Kaj je bilo prej narobe oziroma kaj se je zgodilo, da lahko zdaj v tej pesmi poješ "baby, now I'm fine"?
Mogoče govori pesem o tem, da v določenem obdobju zapadeš v apatijo, da ne moreš nečesa narediti zaradi različnih stvari, na primer ljudje, ki so ti najbližje. Na koncu sam sebi postaneš nekakšna ovira, ker ne držiš vseh niti svojega življenja v svojih rokah. Pustiš, da s tabo nekdo drug upravlja. To se mi je zgodilo - bila sem z določenimi ljudmi, za katere sem ugotovila, da imam z njimi nobene prave zveze. Pozabila sem nase, na svoje korenine, na svojo osebnost, kar ni dobro. Ko prideš ven iz tega, ugotoviš, da tega ne boš več ponovil. Primer tega življenja je bil, ko nisem šla na koncert Jethro Tull, ki so morda celo moja najljubša skupina, ker so mi takrat na isti večer rezervirali nastop, jaz pa nisem imela v sebi moči, da bi ga lahko odpovedala. Če bi se to zgodilo danes, bi čisto popenila in si izborila svoje. A to je le majhen, banalni pokazatelj - veliko huje je to, da so npr. mediji in poslušalci mene in mojo glasbo velikokrat doživljali kot "hladno" ali "brezosebno".

Tokrat si sama napisala besedila večino pesmi - te že zelo moti, ko moraš peti pesmi, ki so jih zate napisali drugi?
Stare uspešnice, ki so mi jih napisali drugi, še vedno rada pojem na koncertih. Je pa par besed, stavkov, besedil, ki so mi jih napisali določeni avtorji in mi niso več všeč, tudi nekatere prispodobe se preveč ponavljajo. Zato sem na koncertih nekatera besedila spremenila.

Na primer?
(si poje pri sebi)...na primer namesto "zvezdni prah" je zdaj "lunin prah"...(nasmešek)

Praviš, da ne maraš patetike v besedilih. Kje je zate meja med patetiko in izražanjem čustev v glasbi? Je sploh mogoče napisati pošteno balado brez vsaj minimalne mere patetike?
Mogoče res ne gre brez malo patetike - je pa tanka meja. Patetika je zame cenenost; če uporabljaš najbolj očitne rime, kot na primer noč - moč, ljubezen - bolezen, nocoj - z menoj. Splet takih osladnih zadev zveni absolutno patetično. Če izbereš take rime, ki niso tako očitne, je problem rešen. Stvari ne smeš povedati naravnost, besede morajo imeti več pomenov, da si lahko vsak besedilo razlaga malo po svoje. Ampak tu ni čarobne formule, tudi pravil ne. Pesem je vselej stvar inspiracije in očitno je, da so najbolj patetična besedila večinoma tudi najmanj iskrena, ker so pač spočeta kot ceneno mašilo.

Kar dve pesmi na albumu - MPH in 1957 - vsaka na svoj način govorita o mučenju živali. To je menda ena od stvari, ki te najbolj prizadanejo...
MPH je pesem, ki sem jo želela napisati že pred kakšnimi petimi leti, ko sem na neki naslovnici videla prašiča z človeškimi ustmi. Takrat sem se začela spraševati o kloniranju in sposojanju organov živali za človeške potrebe. Vedno mi je šlo na živce, da ljudje samoumevno jemljemo ubijanje tisoče živali ,da sebi zagotovimo življenje. Ta tematika me zelo prizadane in v trenutku, ko sem posnela pesem MPH, mi je bilo malo lažje. Pesem 1957 govori o prvi vesoljski psički Lajki, za katero se je še pred kratkim zvedelo, kako je na vesoljskem potovanju trpela in poginila. Sem javna osebnost in nočem govoriti samo o ljubezenskih dogodivščinah, ljudi hočem opozoriti na določene stvari.

Vedno si se trudila obdržati svojo zasebnost zase, toda še vedno te je na primer Mario Galunič zadnjič spraševal o ločitvi tvojih staršev, rumeni tisk se zanima za tvoje partnerske odnose - kje potegneš mejo pri takšnih osebnih vprašanjih?
Mario me je malo presenetil s tem vprašanjem, a njemu mi ni bilo težko zaupati, ker je dober človek. Takih stvari mi ni težko govoriti, če jih imam pri sebi razčiščene in imam čisto vest. To je tudi en način, kako lahko to premagaš. Intervjuji so neke vrste samoanaliza, kjer lahko še bolj razčistiš sam s seboj. Več kot to pa si ne pustim. Zavrnem, če me kdo sprašuje o ljubezenskih zadevah. Večkrat so me prosili, če lahko pridejo na moj dom in ga fotografirajo. Tega pa ne dovolim, to je že preveč.

Pred nekaj leti so objavili lestvico znanih Slovenk, s katerimi bi šli moški najraje v posteljo in ti si bila kar na petem mestu, pred vsemi misicami. Zakaj misliš, da si se znašla v seksualni domišljiji Slovencev, čeprav za promocijo svoje glasbe nikoli ne uporabljaš seksualnosti?
(smeh)Ne vem, zakaj. Res ne prodajam svoje seksualnosti, sem enostavno to, kot sem - ne oblačim oziroma slačim se načrtno, da bi prodala par tisoč albumov več. Mogoče izžarevam tako energijo. Verjamem pa, da je moja glasba lahko tudi seksapilna.

V Mladini so delali fotomontažo golih slik znanih Slovenk in Slovencev. Kako si se počutila, ko si videla svojo golo sliko - te je to jezilo, ti je bilo smešno...?
Dva dni me je bilo zelo sram, ker sem imela občutek., da so zdaj čisto vsi to videli in me gledajo kot da nekaj "vejo" o meni. Nisem se zaradi tega razburjala. To je tudi pokazatelj popularnosti. To je bilo narisano in fotomontaža, jaz nisem imela nič pri tem. Nisem bila jezna, samo malo sem bila v zadregi.

Si ena redkih glasbenih osebnosti pri nas, ki ostro in odprto nastopa proti ameriški vojni v Iraku. Kako, da si se ravno ti odločila za to, medtem ko so ostali glasbeniki večinoma previdno tiho?
Nočem biti nekakšen glasnik kakršnegakoli gibanja, ideologije ali miselnega toka, enostavno opazujem, kaj se dogaja in ne ignoriram tega, kar vidim po televiziji, slišim ali berem. Glede na to, da sem rock glasbenica in da je rock že v zgodovini glasnik določenega pogleda na svet, sem se odločila, da tudi na svojem nastopu v Cankarjevem domu nastopim proti vojni. To so razumele celo moje enajstletne oboževalke, nekateri starejši novinarji "uglednih" slovenskih revij pa niso razumeli, saj so pisali, da sem v ozadje dala velikansko ameriško zastavo za svojo samopromocijo.To niti slučajno ni res - če bi si tisti, ki so to pisali, nadeli očala oziroma. malo globlje in manj cinično razmišljali, bi napisali, da je bila projekcija velikanskega znaka miru narejenega iz kosov ameriške zastave. Z gosti smo natanko takrat tudi peli pesem Rockin' In The Free World, ki je že nekaj generacij himna miru in pravičnosti. Mar ni dovolj očitno?

Preselila si se iz Ljubljane nazaj v Koper - zakaj in kako ta sprememba vpliva nate?
Zakaj? Zato, ker sem pretrgala vezi z ljudmi iz tistega negativnega obdobja svojega življenja, o katerem sem govorila prej. Tudi študirala sem v Ljubljani, potem pa sem se tudi zaradi osebnih razlogov odločila, da se preselim nazaj v Koper. Tam sem končno spet našla svoj mir. Za pol leta sem se zaprla v svojo sobo in imela končno čas, da razmišljam, premlevam in v miru ustvarjam. V Ljubljani je bilo zame zaradi hitrega tempa življenja težje ustvarjati glasbo.Tam imam tudi prijatelje, družino in se počutim varno.

Menda si ljubiteljica knjig, predvsem ruskih romanov in si celo sama napisala nekaj pravljic. Tinkara Kovač - otroška pisateljica?
Ruske romane sem brala v obdobju, ko sem študirala ruščino, a zdaj so mi druge stvari bolj zanimive. Kar pa se tiče pravljic - o tem razmišljam, na tem delam, tudi nekaj pripravljam. Nekoč bo že prišel čas za to, ker je to tudi ena od mojih ambicij. Te pravljice bodo črpale iz etnološke zakladnice slovenske kulture, ki jo nekako pozabljamo. Rada bi s tem združila kako zanimivo tematiko, ki bi privlačila otroke, da bi o tem brali. Vem kaj bi rada pisala, a o tem še nerada govorim, ker vse še ni čisto izoblikovano.

Intervjuval: Blaž Tišler

Datum objave
21. april 2003