»V morju tišine«

Tinkara Kovač, Primorka, ki je odraščala v idiličnih Dekanih, izvrstna glasbenica, pevka, flavtistka, ki je diplomirala na konservatoriju Giuseppe Tartini v Trstu, in novopečena navdušena študentka angleškega in italijanskega jezika, ima nadvse rada tišino. Tedaj globoko v sebi začuti glasbo in ji sledi z glasom, diktafonom, s flavto.

Kateri spomini privrejo na površje, kadar pomislite na otroštvo?

Stanovali smo v učiteljskem bloku, mama je bila učiteljica. Spominjam se, da smo kar naprej imeli različne prireditve, da sem za rojstne dneve prirejala zabave, razna iskanja zakladov in podobno. Potem se najraje spominjam tega, da sem, potem, ko smo se preselili v Dekane, imela veliko različnih živali, pa tega, ko sta me oče in mama na mopedu vozila v glasbeno šolo. V zvezi z glasbo sem imela veliko obveznosti, tako da sem med sošolci veljala za nekakšno belo vrano, saj sem bila veliko več skupaj s tistimi iz glasbene šole. To so manj lepi spomini. Najhujše obdobje pa je bilo tisto, ko je bila mama kakšna dva meseca tudi moja učiteljica. Uboga reva se je tako zelo trudila, da ne bi delala razlik med menoj in drugimi otroki, da je bil to zame pravi pekel.

Pravite, da vam je najbližja sredozemska mentaliteta, s svojim obnašanjem pa ne dajete vtisa, da v vas utripa mediteranski temperament.

Deloma je to vzrok tega želja po ohranitvi zasebnosti, deloma prirojena sramežljivost, deloma pa mediji, ki so me pred nekaj leti predstavljali kot hladno in zadržano. Predstave o moji vzvišenosti in prevzetnosti se mi zdijo neutemeljene. Pravzaprav gre za nekakšen zaščiten oklep v tem svetu estrade in svetu nasploh. Pretirana izpostavljenost zunaj odra mi ne prija, ker je v nasprotju s tem, kar sem. Meni je v resnici najbližja sredozemska duša. Tudi v mojem petju je mogoce začutiti ta odtenek melanholije, to močno čustvo. Iz enakega razloga mi je zelo pri srcu tudi ruščina in branje v tem jeziku, prav zaradi te široke slovanske duše in vrenja strasti.

Kakšni ljudje so vam blizu?

Na prvem mestu moja družina. Mama in oče, ki vesta, kako diham. Oh, moja starša! Mlada sta me imela, tako da smo čudovito obdobje preživeli, kot bi bila tako rekoč moja prijatelja. Pa stari starši, s katerimi se v nekaterih stvareh razumem še bolje. Družinski prazniki so namenjeni samo njim, in takrat se zberemo in prepevamo slovenske narodne pesmi. Upam, da bo tudi meni uspelo imeti takšno družino in ohraniti takšne odnose. Za novo leto si zavrtimo dunajske valčke in plešemo, od razneženosti pa tudi spustimo kakšno solzico (haha). Malo patetike je vcasih v življenju potrabno, haha! V glasbi dopuščam kanček patetike, v besedilih pa je ne prenesem.

Čeprav ste še zelo mladi, ste na glasbenem prizorišču že deset let. Kaj vas na njem najbolj moti?

Kot nasploh v življenju me najbolj moti neiskrenost. Raje imam dobro kritiko kot slavospeve. Najljubše mi je, da mi človek v obraz pove, kaj misli. Sama sem iskrena in neposredna, a se tudi to ni vedno izkazalo za dobro. Nekatere ljudi tak odnos užali. Sama pa mislim, da je v svetu, v katerem je že toliko stvari izumetničenih, tak odnos sila dragocen.

Spremembe so del mene, ste dejali. Kaj pa mora biti trdna opora, trajno zavetje?

Pravzaprav je ta moj način čuden. Začrtam si cilj in si prizadevam zanj do konca, brez predaha. Neprestano imam občutek, da se mi nekam mudi, pospešim ritem in prehitevam, kot da sem se vsega že naveličala in bi rada začeto čim prej končala. Včasih pomislim, da je to slabo, drugič pa, da je to v resnici gibalo mojega življenja.

Kako pomemben se vam zdi videz? Dajete vtis, kot da bi se najraje skrili v oklep, da ne bi ljudje v vas upirali prsta in govorili: Glej, Tinkara Kovač!

Zdi se mi pomembno, da je človek urejen in izžareva veselje. Sama sem v zasebnem življenju najraje nenaličena, čim manj opazna, bi rekla. Po drugi strani pa so mi všeč ekstravagantne obleke, čudni klobuki, na primer, zanimiva oblačila. Všeč mi je, da ljudi šokiram s scenskimi oblačili. Vse to je prevzaprav igra, a ta moj kostum - da, kostum je za to pravi izraz - se mora spojiti z mojo scensko podobo, biti mora del celotnega nastopa.

Če pogledate deset let naprej…

Takrat se najbrž z glasbo ne bom več ukvarjala tako kot danes. Mene pri vsem tem še najmanj osrečuje občutek slave, najbolj pa to, da sem v živem stiku z glasbo: vaj z bendom, igranje z glasbeniki, to je duhovna hrana in s tem se bom lahko ukvarjala tudi v prihodnje. Morda bom poučevala flavto, verjetno pa se bom ukvarjala tudi s prevajanjem. Zavedam se, da je v estradnem svetu tako, da si danes v soju luči, jutri pa morda nič več. Po svoje se v estradnih vodah počutim kot na barki, včasih se ziblje, ne vem kam bo šla, kje so tokovi. Sicer pa poznam in ljubim tudi tiste veliko mirnejše in lepše glasbene vode.

intervjuvala: Žana Kapetanovic