Samoportret "I'm fine..."

Da, spremenila sem se... v to, kar v bistvu sem. Verjetno zveni paradoksalno, a z vsakim novim albumom ali pa, gledano z vidika zasebnega življena, z vsako novo izkušnjo in korakom, postajam bolj jaz. S tem, novim, sem sunkovito in odločno zasukala kompas in se znova približala sebi, svoji naravi, glasbenemu okusu, svojim sanjam in željam. Morda mu je tudi zato naslov "O-range", kar lahko pomeni "zero range", kot pravijo v letalstvu - nulta razdalja... čisto od blizu.V eni od svojih novih pesmi prepevam ravno o tem: Živela sem med zemljo in zrakom, pred zidom svojih sanj/ živela sem med zemljo in zrakom - but baby, now I'm fine. Mar ni to dovolj velika, zgovorna sprememba?

Med morjem tišine in vesoljem glasbe... najlažje vedno znova poiščem svoj notranji glas. Ob morju, kjer je moj dom, kjer so ljudje, ki jih imam rada. In v glasbi, s katero lahko izrazim sebe in v kateri opisujem prav to morje. Sicer pa morje ni nikoli tiho - tudi tišina morja ima zvok... in zvok je povod za glasbo.

Dovolj zrela, da lahko priznam, da...
Mi je žal, da je moj "podpis" pod stvarmi ali odločitvami s katerimi se danes ne strinjam. In s katerimi se povečina najbrž že takrat nisem, a morda še nisem vedela, kar danes zagotovo vem: da ni najlažje početi to, kar drugi pričakujejo od nas, temveč je najlažje biti prav to, kar smo. Zato pa je tudi tako presneto težko.

Sem, kar sem.
Glej zgoraj. A upam, da vedno bolj. In vedno bolje.

Ko se ozrem v preteklost...
se z njo ne obremenjujem, so me tudi velike in male napake, enako kot velike male zmage in spoznanja, pripeljali do današnjega dne, trenutka, počutja in početja. Brez temeljev ni hiše. In v betonu je včasih tudi kakšen kamen.

Če pogledam naprej...
rabim leče! (smeh). Sicer pa vidim vse oranžno. Veliko je barčic, ki sem jih poslala v morje glasbe - in marsikateri se že napihujejo jadra. Še veliko je stvari, ki bi jih rada počela in videla. In to, da je čisto vse (razen globalne neumnosti) odvisno od mene, mi daje varnost.

Vzvišenost in prevzetnost (zaščitni oklep?)
Nikoli ne smeta biti ti dve lasnosti zaščitni oklep, saj podrazumevata podcenjevanje drugih. Zelo enostavno pa ju ljudje večkrat zamenjamo s sramežljivostjo in zadržanostjo. Ali, v primeru ženske v glasbenem svetu, ju zamenjamo z natančnostjo in s pedantnostjo. Mislim, da medijski ali bolj izpostavljeni ljudje večkrat doživljajo krivico, saj jim prej sodijo po naklonu nasmeha ali po eni fotografiji, kot po njihovem delu, ki naj bi bil razlog za njihovo medisjko izpostavljenost.

Andrea. Andrea?
Massimo Bubola poje "S'e' perso" - se je izgubil. K sreči se ni. Je tukaj.

Tinkara na odru je...
zadovoljna, razposajena, zahtevna, pedantna, pojoča, nasmejana, inspirirana, glasna.

Tinkara v zasebnem življenju je...
zadovoljna, razposajena, zahtevna, pedantna, pojoča, nasmejana, inspirirana, tiha.

Nekega dne bom zanesljivo...
se pražila nekje na soncu pol-tropskega otoka, tam imela svojo glasbeno šolo z ne-klasičnim učnim programom, svoj zeliščni vrt, družinsko "gnezdo", visok kupček svojih izdanih albumov... in nekje v mislih večletni, sproščeni projekt z glasbeniki širom sveta - v studijih širom sveta (po možnosti v bližini kakšne naravne znamenitosti... ali plaže).

Nikoli ne bom...
klonirala samo sebe, se oblekla v krzno, kadila, mučila živali (ali oprostila tistim ki jih in tistim, ki podpisujejo zakone, ki jim to dovoljujejo), nehala ljubiti sladkarije, prodala flavto, presenečena nad tem kaj vse o sebi groznega lahko izvem preko t.i. rumenega tiska, poslala čestitko (kakršnokoli že) George W. Bushu. In nikoli ne bom pozabila na glasbo. Pač, ne znam.