Primorska pevka ne govori o cedejki, zgoščenki, ker jo tehnični izrazi motijo, pač pa o albumu. Kot o knjigi, v kateri so zbrane slike, vtisi dnevov in ljudi. "To so moje slike. Kogar zanimajo moja najgloblja čustva, mu jih ponudim v skladbah!" Zdaj slika v oranžnih tonih. Zato ji je naslov plošče, ki bo luč sveta zagledala 30. marca, na dan velikega koncerta v Cankarjevem domu, pisan na kožo: O-range.
Naslov si je izbrala, še preden je začela pisati nove skladbe. Vedela je, da bodo te oranžne, tople, sočne. "Začelo se je s spominom," pravi Tinkara in zajame smetano. Ni še zajtrkovala, zato nadaljuje z rogljičkom. Dan je treba začeti s slastjo.
Misli oranžno
"Ko sem bila stara enajst let, mi je v roke prišla knjiga o meditaciji, o poglabljanju vase. V enem od poglavij je bil meditativno avtoanalitični postopek, kako najdeš svoj simbol. Meni se je po opravljenem postopku prikazal pomarančni krhelj. Na njem sem čisto majhna sama ležala."
Pomaranča Tinkari pomeni še veliko več: svetlobo, nasmeh, nabita je s strastjo in sokom. "Oranžna barva združuje najboljše lastnosti rumene, ki je nebesna barva, in rdeče, ki je povsem zemeljska. Pomaranča je tudi nekaj zdravilnega. Zjutraj si jo ožameš, spiješ sok in se počutiš okrepljenega." Je bilo tudi ustvarjanje tega albuma zdravilno? Prikima, ob njej so bili ljudje, ki so jo napajali z zdravo energijo, jo prenovili. Srečna je, pove. Ker ima v rokah niti svojega življenja in dela. "Vsaka vejica je tam zato, ker sem jaz tako odločila. Ker je meni tako všeč. Prvič v svoji karieri lahko zatrdim, da nobenega besedila ne bom niti za hip mrmrala ali si izmišljala nove besede, kot se je kdaj zgodilo s kakšno od prejšnjih skladb, ki mi je bila vsiljena in se mi morda ni ravno priljubila. Pela bom na ves glas."
Skladbe neredko piše ob petih zjutraj in sključena s kitaro v roki premleva besede in note. "Dokler skladbe, ki me preganja ne končam, ne morem spati. Potem sem olajšana, bolje se počutim." Prva je za album O-range nastala Še tam ne. "Ker zaradi tebe vem, kako je, če izginjaš, ker zaradi tebe vem, kako je, če smeh v solze spreminjaš," poje Tinkara. Strastno besedilo in žalostno obenem. Pravi, da je pesem avtobiografska in da govori o njenih potovanjih. Pa vendar zveni kot obračun s preteklostjo. Očiščenje.
Nobenih plačancev
"Šele zdaj, ko ubesedujem, kako je nastajal nov album, mi postaja jasno, kaj se je v minulih mesecih pravzaprav dogajalo," pravi. K soustvarjanju je povabila nekaj ljudi, ki so jo in jo še navdihujejo. "Vsi gosti na plošči so se odločili za sodelovanje, potem ko so slišali moje skladbe. Edina zahteva je bila, da sodelujejo s srcem, da verjamejo v svoj delež pri plošči. Če bi šli namreč po finančni logiki, si lahko gostov naploščo vsak glasbenik privleče, kolikor hoče, samo z denarjem mora pomahati. Moji gosti niso bili plačanci.
S starosto italijanskega kantavtorstva Massima Bubolo je tako združila moči v njegovi skladbi Spezzacuori in svoji z naslovom Jagodne oči. Priznava, da je Bubola, ki ga bo gostila tudi na koncertu konec marca, nanjo naredil velik vtis in ji hkrati dal občutek, kot da je spet "majhna deklica", ki se mora še veliko naučiti". "Njegovo glasbo sem poznala od malih nog. Prej ssem zatrjevala, da mi je všeč ustvarjanje Fabrizia De Andrea, še posebno njegovi skladbi Andrea in Il fiume St. Creak. Pozneje pa sem izvedela, da jih je vresnici napisal Massimo Bubola. Ko sem ga lani slišala še v živo, sem vedela, da je pravi zame."
Koliko poguma sploh potrebuješ, da glasbenega starosto poprosiš za sodelovanje pri tvojem projektu? Tinkara se nasmehne: "Malo moraš biti nor! Dogovarjanje z vsemi gosti mi je vzelo ogromno energije, a v pozitivnem pomenu. Poviša se mi adrenalin, zberem pogum in potem me nič ne ustavi. To so stvari, ki jih moraš narediti, če želiš, da se ti želja uresniči. Če bi sedela doma na kavču in se spraševala, kako bi to naredila, bi verjetno prišla do ugotovitve, da to sploh ni mogoče. A poskusiti sem morala!"
Buboli je ponudila nekaj skladb in ga očitno osvojila, čeprav se je tresla, kako se bo odzval. "Ne nazadnje bi me lahko odpravil z zamahom roke, češ, otrok, kaj mi težiš." Skladbo, ki jo je objavil že davnega leta 1982, ji je podaril, da jo lahko priredi po svoje. "'Spezzacuori' pomeni lomilec src, a sem besedo ohranila v izvirniku. Sicer bi zvenelo kot kakšen stroj! Besedilo sem prepesnila v slovenski jezik in ga, da bi ga lahko odobril, Buboli prevedla nazaj v italijanščino. Dva verza sta se mu zdela tako dobra, da ju bo tudi sam kdaj uporabil."
Poleg Bubole so k raznolikosti projekta prispevali še pevec skupine The Alarm Mike Peters, ki je z njo zapel v skladbi Mph, za katero sta besedilo napisala Tinkara in njen fant Andrea F, glasbo pa Teo Kahrimanović iz skupine Zmelkoow in Tinkarin klaviaturist, letošnji dvakratni nominiranec za Grammyja Dan Lavery iz zasedbe Tonic se ji je pridružil v skladbi Še tam ne, kitarist Tolo Marton, edini belec, ki jekdaj zmagal na festivalu, ki ga organizira družina Jimija Hendrixa v Seattlu, v rockerski uspavanki Gnezdo iz las, v skladbi Kjer ste vi (Kaj tu dogaja?) pa povsem po naključju še igralec sitarja, Američan Chris Rama Douglas. "Andrea je član mednarodnega producentskega združenja in nekega dne je po elektronski pošti dobil sporočilo, v katerem je Rama iskal morebitne evropske glasbene projekte, pri katerih bi lahko sodeloval. Ker smo imeli nenehno težave s pošiljanjem datotek po elektronski pošti, smo se odločili za tradicionalni pristop." Glasbenih utrinkov sicer ni prepustila poštnemu golobu, običajni poti pa. "Dva tedna smo na trnih čakali, ali bo Rama posnetke sploh dobil in ali jih bo potem dejansko poslal nazaj." Prave pustolovščine, se nasmehne. Angleški bluesovski kantavtor Paul Millns na plošči ni sodeloval, Tinkara si je le izposodila njegovo skladbo The Last But One Time, zato pa je svojo navzočnost obljubil na koncertu.
Na ploščo je uvrstila tudi skladbo Little Wing Jimija Hendrixa, ki jo je s Carlosom Nunezom, zaigrala na lanskem koncertu. "Španca označujejo za Jimija Hendrixa na dudah, zanimivo pa je, da sem bila bojd jaz prva, ki sem ga prosila, naj zaigra Hendrixovo skladbo. Little Wing je edini koncertni posnetek na albumu." Na konec plošče je uvrstila uspavanko "na svoj način", Gnezdo iz las. Mirno, ljubezensko, toplo.
Hodniki in letala
Vse skladbe na plošči so avtobiografske, pravi Tinkara, le da nekatere pač niso odsev njenega življenja. Denimo Oranžen dan. "Skladbo je napisal moj kitarist Peter Dekleva, posneli pa smo jo nahodniku v centru TV Koper. Ponoči do štirih zjutrej." Andrea F si je zamislil, da bi skladbo posneli tako, kot je značilno za snemanje klasične glasbe, z dvema stranskima in enim centralnim mikrofonom. "Če smo denimo hoteli, da se kitara bolje sliši, je moral Peter za dva koraka naprej, bilo je zabavno." Nastajanje skladbe Oranžen dan so ujeli tudi na kamero, posnetek bo dodatek na plošči.
Nasploh si je Tinkara za ustvarjanje plošče vzela čas, dobro leto so skladbe dobivale svojo končno zvočno podobo. "Kot majhna sem bila zmeraj prepričana, da če si lahko privoščiš, da skladbe delaš v studiu, ne pa, da jih tam samo na hitro posnameš, si car!"
Ob zadnjem grižljaju rogljička Tinkara pove, da je izraz O-range poleg barve in sadja zdaj dobil tudi tretji pomen. "V pilotskem žargonu naj bi 'zero-range' pomenil trenutek, ko je letalo tik nad ciljem. Pristajam torej, nad ciljem sem."
Intervjuvala: Tina Cipot Mal, Vikend Magazin
VIKEND – MAREC 2003, citat iz publikacije