»V morju tišine«

Tinkara Kovac, Primorka, ki je odrašcala v idilicnih Dekanih, izvrstna glasbenica, pevka, flavtistka, ki je diplomirala na konservatoriju Giuseppe Tartini v Trstu, in novopecena navdušena študentka angleškega in italijanskega jezika, ima nadvse rada tišino. Tedaj globoko v sebi zacuti glasbo in ji sledi z glasom, diktafonom, s flavto.
Kateri spomini privrejo na površje, kadar pomislite na otroštvo?
Stanovali smo v uciteljskem bloku, mama je bila uciteljica. Spominjam se, da smo kar naprej imeli razlicne prireditve, da sem za rojstne dneve prirejala zabave, razna iskanja zakladov in podobno. Potem se najraje spominjam tega, da sem, potem, ko smo se preselili v Dekane, imela veliko razlicnih živali, pa tega, ko sta me oce in mama na mopedu vozila v glasbeno šolo. V zvezi z glasbo sem imela veliko obveznosti, tako da sem med sošolci veljala za nekakšno belo vrano, saj sem bila veliko vec skupaj s tistimi iz glasbene šole. To so manj lepi spomini. Najhujše obdobje pa je bilo tisto, ko je bila mama kakšna dva meseca tudi moja uciteljica. Uboga reva se je tako zelo trudila, da ne bi delala razlik med menoj in drugimi otroki, da je bil to zame pravi pekel.
Pravite, da vam je najbližja sredozemska mentaliteta, s svojim obnašanjem pa ne dajete vtisa, da v vas utripa mediteranski temperament.
Deloma je to vzrok tega želja po ohranitvi zasebnosti, deloma prirojena sramežljivost, deloma pa mediji, ki so me pred nekaj leti predstavljali kot hladno in zadržano. Predstave o moji vzvišenosti in prevzetnosti se mi zdijo neutemeljene. Pravzaprav gre za nekakšen zašciten oklep v tem svetu estrade in svetu nasploh. Pretirana izpostavljenost zunaj odra mi ne prija, ker je v nasprotju s tem, kar sem. Meni je v resnici najbližja sredozemska duša. Tudi v mojem petju je mogoce zacutiti ta odtenek melanholije, to mocno custvo. Iz enakega razloga mi je zelo pri srcu tudi rušcina in branje v tem jeziku, prav zaradi te široke slovanske duše in vrenja strasti.
Kakšni ljudje so vam blizu?
Na prvem mestu moja družina. Mama in oce, ki vesta, kako diham. Oh, moja starša! Mlada sta me imela, tako da smo cudovito obdobje preživeli, kot bi bila tako rekoc moja prijatelja. Pa stari starši, s katerimi se v nekaterih stvareh razumem še bolje. Družinski prazniki so namenjeni samo njim, in takrat se zberemo in prepevamo slovenske narodne pesmi. Upam, da bo tudi meni uspelo imeti takšno družino in ohraniti takšne odnose. Za novo leto si zavrtimo dunajske valcke in plešemo, od razneženosti pa tudi spustimo kakšno solzico (haha). Malo patetike je vcasih v življenju potrabno, haha! V glasbi dopušcam kancek patetike, v besedilih pa je ne prenesem.
Ceprav ste še zelo mladi, ste na glasbenem prizorišcu že deset let. Kaj vas na njem najbolj moti?
Kot nasploh v življenju me najbolj moti neiskrenost. Raje imam dobro kritiko kot slavospeve. Najljubše mi je, da mi clovek v obraz pove, kaj misli. Sama sem iskrena in neposredna, a se tudi to ni vedno izkazalo za dobro. Nekatere ljudi tak odnos užali. Sama pa mislim, da je v svetu, v katerem je že toliko stvari izumetnicenih, tak odnos sila dragocen.
Spremembe so del mene, ste dejali. Kaj pa mora biti trdna opora, trajno zavetje?
Pravzaprav je ta moj nacin cuden. Zacrtam si cilj in si prizadevam zanj do konca, brez predaha. Neprestano imam obcutek, da se mi nekam mudi, pospešim ritem in prehitevam, kot da sem se vsega že navelicala in bi rada zaceto cim prej koncala. Vcasih pomislim, da je to slabo, drugic pa, da je to v resnici gibalo mojega življenja.
Kako pomemben se vam zdi videz? Dajete vtis, kot da bi se najraje skrili v oklep, da ne bi ljudje v vas upirali prsta in govorili: Glej, Tinkara Kovac!
Zdi se mi pomembno, da je clovek urejen in izžareva veselje. Sama sem v zasebnem življenju najraje nenalicena, cim manj opazna, bi rekla. Po drugi strani pa so mi všec ekstravagantne obleke, cudni klobuki, na primer, zanimiva oblacila. Všec mi je, da ljudi šokiram s scenskimi oblacili. Vse to je prevzaprav igra, a ta moj kostum - da, kostum je za to pravi izraz - se mora spojiti z mojo scensko podobo, biti mora del celotnega nastopa.
Ce pogledate deset let naprej…
Takrat se najbrž z glasbo ne bom vec ukvarjala tako kot danes. Mene pri vsem tem še najmanj osrecuje obcutek slave, najbolj pa to, da sem v živem stiku z glasbo: vaj z bendom, igranje z glasbeniki, to je duhovna hrana in s tem se bom lahko ukvarjala tudi v prihodnje. Morda bom poucevala flavto, verjetno pa se bom ukvarjala tudi s prevajanjem. Zavedam se, da je v estradnem svetu tako, da si danes v soju luci, jutri pa morda nic vec. Po svoje se v estradnih vodah pocutim kot na barki, vcasih se ziblje, ne vem kam bo šla, kje so tokovi. Sicer pa poznam in ljubim tudi tiste veliko mirnejše in lepše glasbene vode.
intervjuvala: Žana Kapetanovic